David Copperfield velja za najuspešnejšega in najbolje plačanega iluzionista. Na vsem širnem svetu. Ampak včasih zamah s čarobno paličico ni dovolj – nekaterih stvari se preprosto ne da odčarati. Na primer tožb.
Če si dovolj slaven, predvsem pa dovolj bogat, se tožbam tako rekoč ne moreš izogniti. Kar dobro ve enainšestdesetletni čarovnik David Copperfield, ki je samo lani zaslužil 64 milijonov dolarjev (trdi revija Forbes), leto poprej le milijon manj, njegovo premoženje pa cenijo na 900 milijonov. Med drugim je tudi lastnik enajstih bahamskih otokov, ki jih je dal skromno preimenovati v Copperfield Bay, Copperfieldov zaliv. In je zato popolnoma razumljivo, da se najdejo ljudje, ki menijo, da bi se morda dalo zase odščipniti delček tega bogastva. Najprimernejše orodje za to je odškodninska tožba. In je torej David Copperfield pogosto na sodišču.
Kuhar, ki ne kuha več. Te dni je spet aktualna zadeva, ki se po sodiščih vlači že nekaj let. Sedeminpetdesetletni Britanec meni, da nekaj Copperfieldovih milijonov po vsej pravici pripada njemu kot odškodnina za poškodbe, ki jih je utrpel med sodelovanjem pri Copperfieldovem triku leta 2013. Takrat je Gavin Cox z ženo prišel v Las Vegas praznovat svoj 53. rojstni dan. Vrhunec izleta naj bi bil ogled Copperfieldovega nastopa. Pa je šlo vse narobe. Pošastno narobe.
Cox je bil navdušen, da so ga izbrali za sodelovanje pri točki, ko naj bi iluzionist dosegel, da trinajst sodelujočih iz občinstva izgine. In se potem pojavi na drugem mestu. Trik Copperfield izvaja že petnajst let (povsem varno, so na sodišču povedali njegovi odvetniki). In potem sodelujoče vsakič poprosijo, naj molčijo o tem, kako je bil izveden. Očitno so res vsi molčali – do Coxove tožbe, ko je nekdanji kuhar, ki zdaj ne more več kuhati, z velikim veseljem vse razkril na sodišču. Takole gre: Copperfiled med občinstvo zmeče trinajst napihljivih žog. Tiste, ki jih ujamejo, pokličejo na oder, jim v roke porinejo baterijske svetilke in jih strpajo v kletko, ki jo dvignejo nad oder in nato pokrijejo. Iz avditorija se vidi le pridušen soj trinajstih svetilk. Prostovoljce medtem po skrivnem hodniku odvedejo stran, in ko kletko spet odgrnejo, je prazna – prostovoljci pa se pojavijo zadaj na odru.
Cox pravi, da so jih Copperfieldovi asistenti v teku gnali po nerazsvetljenem hodniku, polnem gradbenih odpadkov. Spotaknil se je in se pri padcu udaril v glavo. Dobil je, trdi, trajno poškodbo možganov. Izgubil je občutek za vonj, ima težave s prsti, trpi nenehne bolečine, zato ne more več delati. Ponoči mora biti priključen na kisik, ker lahko neha dihati, ima tudi težave s kratkoročnim spominom. Moral je prodati svoj lokal, zdaj z ženo – zaradi njegovega zdravja in zaradi tožbe – od prihrankov živita v ZDA.
Ko so v zaodrju obvestili Copperfielda, da je nekdo poškodovan, »me je g. Copperfield samo pogledal in se namuznil. In potem je kar šel, nobenega zanimanja zame ni pokazal,« je Cox potožil tabloidom. Maščeval se je tako, da je čarovnikov trik razkril na sodišču. Saj so mu naročili rešilca in ga poslali v bolnišnico, a tam so odkrili le izpah rame. Dva dni pozneje je Cox najel odvetnika. Copperfieldovi odvetniki trdijo, da Coxove zdravstvene težave niso povezane s padcem.
Več v Zarji št. 12, 21.3.2017
