Oni dan sem se peljala s taksijem in sva s taksistom družno udrihala po državi in vladi. No, on je govoril, jaz sem pa prikimavala. In potem je rekel, vam odkrito povem, raje imam desne. Oni imajo vsaj radi domovino.
Takrat sem nenadoma razumela. Zakaj je mahanje z nacionalno zastavo tako učinkovito. Ne samo pri Slovencih in taksistih, vsepovsod. Dovolj je, da rečeš, tale evropska skupnost vas nedopustno molze, pojdimo na svoje, lepše nam bo – in dobiš brexit. Dovolj je, da rečeš, na minimalcu ste zato, ker vam posiljevalski mamilarski priseljenci speljujejo najboljše službe – in dobiš Donalda Trumpa v Belo hišo. Poljaki so bili pri izbiri vlade tako zelo domoljubni, da so morale potem ženske na ulice, če so hotele ohraniti vsaj tisto hudo okrnjeno pravico do odločanja o svojem telesu. Avstrijci in prav pred kratkim Nizozemci so se pastem zastavoljubja za las izognili. Za Francoze še ne vemo. Mi ob slovesnem mahanju s trobojnicami nezadržno drsimo v nacionalizem.
Predstavljajte si, da bi vam rekli, berite Zarjo, vse vaše težave bodo izginile. Če nas berete, boste dobili (boljšo) službo, partner bo spet nor na vas, zadeli boste na loteriji, otroci bodo ubogali in domov nosili petice, revmatizem v kolenu se bo potuhnil. Oh, in tudi tisti trdovratni izpuščaj bo izginil. Bi nam verjeli, če bi vam to obljubili? Najbrž ne. Zakaj potem verjamete ljudem, ki mahajo s slovensko zastavo in vam obljubljajo isto?
Kajti mi smo bili tam že zdavnaj pred Britanci in Američani: dovolj je, da Slovencu rečeš, mi bomo pa pošteni. Samo to. Programa in sposobnih ljudi sploh ne potrebuješ, le obljubiš tisto, kar bi moralo biti samoumevno, pa seveda ni. Nas bo eno samo poštenje, izvolite nas izvoliti – in dobiš vlado, ki ni nič, niti za trohico bolj poštena od prejšnjih, ki nič manj ne popušča izkoriščevalskim delodajalcem in ne pokaže nič več razumevanja za najbolj ranljive skupine prebivalcev. Ki prav tako kot vse prejšnje na ključne položaje nastavlja svoje ljudi po preskušenem receptu »ni pomembno, če je nesposoben, glavno je, da je naš«. Vlado, ki sebe in nas obdaja z bodečo žico, dobesedno in metaforično. Na naslednjih volitvah, če se kaj temeljito ne premakne v glavah – in nič ni videti, da se bo – bo pa zmagal tisti, ki bo bolj silovito vihtel zastavo, ki se bo bolj glasno razglašal za domoljuba, ki bo bolj grmel, kako bo »z orožjem in desnico« nesel vragu grom. In nas vse rešil mozoljev, predvidevam.
