Marca je v naselju Boračeva pri Radencih svoja vrata spet odprl zasebni živalski vrt Sikaluzoo. Čez zimo je namreč zaprt. Tudi sicer je ta posebni družinski živalski vrt, v katerem domuje več kot 60 različnih živalskih vrst in več kot 400 živali, za obiskovalce odprt le ob koncu tedna. »Ker je z živalmi precej dela in ker potrebujejo mir in počitek,« pove Mitev Todor - Tomi, glava družine Mitev, ki je pred desetimi leti začel uresničevati svoje sanje.

Churchillove varovanke. S fotografinjo sva bili na obisku jeseni, ko je bilo še posebno živahno. Skoraj vse živali so namreč imele naraščaj, tudi opice gibraltarski makak, poznane tudi kot gibraltarske ali berberske opice. Dve drobceni opici sta se crkljali v maminem naročju in zvedavo kukali v svet. Mimogrede, teh opic v ljubljanskem živalskem vrtu ne boste videli. »So edini primati, ki živijo med ljudmi. Na Gibraltarju jih je približno 260, na vsem svetu pa le še približno 2000. Vrsta se nenehno zmanjšuje zaradi uničevanja njenega habitata. V severni Afriki je v nekaterih državah že popolnoma izumrla. Od leta 2008 so makaki na rdečem seznamu ogroženih vrst.« V Gibraltarju so menda prava turistična atrakcija. Živijo na strehah in v parkih, kamor jim domačini in turisti prinašajo hrano. Tudi v Sikaluzooju se dobro počutijo. »Uspešno se razmnožujejo, zdaj jih je že devet.« Medtem ko v Sloveniji zanje skrbijo člani družine Mitev, poleg Tomija se z živalmi ukvarjajo še njegova žena in trije otroci, v Gibraltarju zanje skrbi angleška kraljeva mornarica. »Angleži verjamejo, da dokler bodo te opice tam, bodo oni imeli pristojnost nad Gibraltarjem. Ko je njihova populacija med drugo svetovno vojno padla, je sam Winston Churchill naročil, da so približno deset primerkov pripeljali iz severne Afrike.«

Prhanje s Kekčevo slino. Tomi Mitev je posebnež. Na prvi pogled je videti kot novodobni Robinson Crusoe: dolga brada, ki mu sega do prsi, in še daljši lasje. »Pred osmimi leti sem slekel poslovno obleko in se nehal briti in striči.« Nekdaj blokovski otrok iz Radencev zdaj uživa v naravi med svojo veliko živalsko družino. Vse živali, razen perjadi, imajo imena in Tomi pozna vse. Ko naju je vodil po zelo urejenem živalskem vrtu, nikjer ni bilo videti odpadkov in iztrebkov, celo vonja po živalih ni bilo. Ni težko opaziti, kako rad ima te svoje živali, pa tudi one njega. Večje so ves čas spremljale, kaj počnemo. Nekaterih fotografiranje ni motilo, lamjega samca Kekca pa je Mateja s pritiskanjem na sprožilec fotoaparata tako razbesnela, da nas je pošteno oprhal s svojo slino. »Naše lame so sicer zelo prijazne in pametne. Kadar ni obiskovalcev, Kekca, Mojco in Snežka spustim iz ograde, da lahko gredo do naše hiše. Sicer pa so to dokaj nevarne živali. V Južni Ameriki jih imajo celo za čuvaje. Imajo močne parklje, s katerimi vas lahko močno popraskajo, zmorejo tudi zelo visoko skočiti.«

Več v reviji Zarja št. 12. 21. 03. 2017