Takole večina ljudi razume demokracijo: greste in v skrinjico vržete svoj glas za nekoga ali nekaj, če je referendum, potem pa naslednjih nekaj let preklinjate, ker tisti izvoljeni nekdo ali nekaj ne počne tega, kar se vam zdi prav. Z novimi volitvami se cikel ponovi. Ampak demokracija je lahko tudi zelo drugačna, če vas pripustijo k povsem konkretnemu odločanju o povsem konkretnih stvareh, ki se tičejo vašega kraja, vaše ulice. Ni zgolj teorija, za neprivlačnim, jezik lomečim neseksi imenom participativni proračun se skriva skoraj trideset let stara praksa, ki se je razširila že v približno 1500 mest sveta. Da tega pri nas še dolgo ne bo? Motite se, je že: v Ajdovščini in Mariboru.

Participativnega proračuna (v angleščini participatory budgeting ali PB) so se domislili v Braziliji, ko je v osemdesetih letih prišla na oblast Brazilska delavska stranka, in ga prvič preskusili leta 1989 v mestu Porto Alegre, glavnem mestu dokaj premožne brazilske province. Takole gre: kraj ali mesto – lahko pa tudi posamezen mestni okraj – prepusti odločanje o manjšem delu svojega letnega proračuna prebivalcem. Ne s pomočjo voljenih predstavnikov, temveč direktno. Meščane, krajane, povabijo, naj oddajo svoje predloge, za kaj želijo sredstva porabiti – za tlakovanje ulic, za urejanje parkov, za prostočasne dejavnosti, za knjižnice, sosedske borze, kar koli želijo. Prispele predloge potem sami meščani, navadno ob pomoči občinskih ali mestnih uradnikov in strokovnjakov, pregledajo, presejejo, preučijo. Nato jih dajo na glasovanje in zmagovite predloge, ki so dobili največ podpore, mesto ali občina tudi izpelje. To ni več samo dobra volja župana ali mestnega sveta, odločitev prebivalcev je za mestno oblast obvezujoča.

Mulci z idejami. Vsako mesto, vsak kraj si koncept partiticipativnega proračuna priredi po svoji meri in potrebah, tudi v Ajdovščini so si ga, pomembno pa je tole: pravico do glasovanja imajo praviloma vsi prebivalci, ne oziraje se na državljanstvo, status ali polnoletnost. Pogosto sodelujejo tudi zelo mladi, ponekod sploh niso postavili starostne omejitve. V Ajdovščini so smeli glasovati vsi od petnajst let navzgor. So petnajstletniki dovolj zreli za odločanje o proračunski porabi? So, je prepričan ajdovski župan Tadej Beočanin. Mladim so dali glas »zaradi čim večje aktivacije ljudi, kar je tudi osnovna ideja participativnega proračuna. Želimo imeti zelo aktivne ljudi, ljudi z idejami, ki so pripravljeni narediti kaj več kot le komentirati zadeve, ki jih počnemo. Želimo tiste, ki bodo aktivni, in logično: največjo aktivnost je treba vzgajati pri mladih. Nismo se hoteli držati standardnega koncepta polnoletnosti, zato smo starostno mejo spustili na 15 let, kajti to so tisti prebivalci, ki imajo zelo dobre ideje. Tudi tako smo jih želeli spodbuditi, da dajo konkretne predloge.«

In čeprav se najdejo tudi kritiki, ima participativni proračun večinoma dobre plati: v proces odločanja vključi tiste, ki so največkrat odrinjeni na obrobje – revne, mlade, priseljence. Do zdaj prezrti so tako dobili svoj glas. Ljudje postanejo vpeti v odločanje, kar se začne izražati tudi pri drugih stvareh. Javna poraba je pravičneje porazdeljena, vladanje je bolj transparentno, manj je klientelizma in korupcije. In tole je še ena fina stvar pri participativnem proračunu: strankarska pripadnost pri stvari nima nobene zveze. Ljudje glasujejo za projekt, ki jim je blizu. In še en povsem nepredviden učinek se je pokazal: manj je davčnih utaj. Ko ljudje vidijo, za kaj je porabljen njihov denar, se nehajo izogibati plačevanju davkov.

Pionirsko izkušnjo mesta Porto Alegre je natančno preučila Svetovna banka in v svojem poročilu napisala, da so se občutno izboljšale razmere v mestu: pitno vodo in kanalizacijo je leta 1988 imelo 75 odstotkov gospodinjstev, leta 1997 pa že 98 odstotkov. Število šol se je početverilo. Odebelila sta se proračuna, namenjena zdravju in šolstvu. Odstotek mestnega proračuna, o katerem odločajo neposredno prebivalci, je s 17 odstotkov leta 1992 sedem let pozneje že zrastel na 21 odstotkov.

Participativni proračun ne more odpraviti vseh težav, denimo brezposelnosti, pravi poročilo Svetovne banke – vendar pa opazno izboljša življenjske razmere revnih.

Dober glas gre do konca sveta. Dober glas o Portu Alegre je elegantno preskočil pregovorno deveto vas in zdrvel še daleč naprej: do leta 2001 je njihovemu zgledu sledilo že sto brazilskih mest, danes uporablja kakšno obliko participativnega proračuna že več kot 1500 mest v obeh Amerikah, v Evropi, Aziji in Afriki. In vsak počne stvari malo po svoje, zato se je razvilo več različnih modelov participativnega proračuna.

Veteran Porto Alegre začne ciklus že januarja s serijo srečanj in zborovanj po soseskah, na katerih ljudje predlagajo nove projekte, februarja se posvetujejo s strokovnjaki za različna področja, marca imajo plenarna zborovanja v vseh šestnajstih mestnih občinah. Udeležba lahko doseže tudi po tisoč ljudi, ti potem izberejo delegate, ki zastopajo občine, in se v naslednjih mesecih pogosto srečujejo in pregledujejo projekte, mesto pa jim priskrbi strokovno podporo. Na drugem zborovanju se dogovorijo, kateri projekti imajo prednost, in izvolijo 42 delegatov v mestni proračunski svet, ta pa mora potem uskladiti želje in možnosti. Igrajo se v kar velikem peskovniku: za participativni proračun daje mesto na stran 200 milijonov dolarjev na leto. Del mestnega proračuna v Portu Alegre – kot tudi v vseh drugih mestih – je vedno fiksen in ni predmet participativnega proračuna. Ko v proračunskem svetu dosežejo dogovor, je ta za mesto obvezujoč. Župan ima sicer pravico veta, vendar je še nobeden ni nikoli izkoristil. Porto Alegre ima približno milijon in pol prebivalcev, pri participativnem proračunu jih aktivno sodeluje petdeset tisoč – ogromen porast v primerjavi s skromnimi začetki.

Turbo različica. Seveda pa vse skupaj lahko gre precej hitreje: v Ajdovščini, občini z dobrih 19.000 prebivalcev, je lani župan Tadej Beočanin ljudi pozval k sodelovanju, do konca maja so sprejemali predloge za projekt, ki so ga naslovili Moja pobuda – prišlo jih je približno sto – potem so pripravili več delavnic, na katerih so ljudem predstavili koncept in načine sodelovanja, 19. junija pa so že glasovali. Vsak je lahko glasoval za tri predloge, ki so jim podelili eno, dve ali tri točke. Izbrane projekte bodo financirali iz proračunov za leto 2017 in 2018, prihodnje leto pa bodo že zbirali pobude za leti 2019 in 2020. Za participativni proračun so namenili 360.000 evrov, dober odstotek občinskega proračuna. Vsak projekt je bil omejen na vrednost 15.000 ali 25.000 evrov, če je šlo za sodelovanje več krajevnih skupnosti. Letos novembra naj bi končali izvedbo za letos predvidenih projektov.

Nasprotovanj ni bilo, poroča župan, norih predlogov tudi ne. »Dali smo zelo jasno vedeti, kaj občina lahko naredi. Predlogov, ki presegajo pristojnosti občin, ne moremo uvrstiti v proračun. Predlogi so bili zelo različni, največ jih je zadevalo infrastrukturo – ureditev vaškega jedra, ureditve poti – bilo pa je nekaj tudi čisto vsebinskih, počitniške delavnice in podobno. Predlagani so bili zelo raznovrstni projekti, glavnina je bila infrastrukturnih, torej takih, s katerimi se v kraju dolgoročno tudi nekaj pusti. Glede na velik delež infrastrukturnih predlogov je logično, da se je uvrstilo največ takih, vendar so tudi vsebinski projekti, za katere ne bomo porabili nič betona, nič zidakov, prav tako uvrščeni v proračun.«

Država je zastrigla z ušesi. Deleža participativnega proračuna v občinskem proračunu še ne nameravajo povečevati, pravi župan: »Za zdaj še ne. Zavedati se moramo, da ima občinski proračun zelo jasne omejitve. Tudi občinski svet ne razporeja več kot le 25 odstotkov proračuna. Občina ima namreč obvezne naloge, ki jih mora izvajati – vrtci, šole, vzdrževanje cest, zelenic, parkov. Tu manevrskega prostora pravzaprav ni. Priprava občinskega proračuna je naloga župana, njegova potrditev je naloga in pristojnost občinskega sveta. V sodelovanju z občinskim svetom smo tudi določili ta odstotek, ki je dovolj pomemben, da se da z njim izpeljati kar nekaj projektov, hkrati pa ne pomeni prevelikega bremena za občino pri izvrševanju proračuna.«

Učili so se kar sproti: »Pogledali smo nekaj uveljavljenih modelov iz tujine in Slovenije, res pa je, da dokončno izpeljanih praks, vsaj po našem vedenju, v našem prostoru ni. Tako smo veliko stvari sproti razvili sami, v sodelovanju z izvajalci.«

In zdaj se bodo drugi učili od njih, kaže: »O tem sem govoril že s precej župani. In zanimivo, celo računsko sodišče je stvar zelo zanimala in so me prosili, da bi prišel našo prakso predstavit na posvet, ki ga bodo pripravili. Tudi država si na področju participacije pri proračunu želi spremembo in večje vključevanje javnosti.«

Več preberite v Zarji št. 11, 14.3.2017