Darovalcev organov je vedno premalo, zato na tisoče ljudi umre med čakanjem na presaditev. Vsem tem smrtim bi se izognili, če bi imeli primerne organe vedno pri roki – če bi jih lahko na primer vzgojili posebej po meri pacienta. Ne bo se še kmalu zgodilo, a prvi korak je narejen: v Kaliforniji so vzgojili prašičje zarodke s človeškimi matičnimi celicami in dokazali, da je mogoče v prašičih vzgajati človeške organe za transplantacijo.
V poskusu, ki je trajal štiri leta, so matične celice odraslih ljudi vstavili v prašičje zarodke, te so nato vsadili v nadomestne matere (prašičje, da ne bo pomote) in jih pustili, da so se tam razvijali 28 dni, tretjino časa, potrebnega za razvoj prašičjega zarodka. Rodil se ni noben prašičji človek ali človeški prašič, ker so te himere po štirih tednih odstranili in uničili, ugotovili pa so, da so se v prašičjem tkivu razvile tudi človeške celice. Tako je bil narejen prvi korak (na zelo dolgi poti) do tega, da bodo nekoč v prašičih gojili človeške organe za presaditev.
Kovca & prijatelji. Himera je bila pri starih Grkih pošast z levjo glavo, kozjim trupom in kačjim repom, v znanosti pa himera pomeni organizem z vsaj štirimi starševskimi celicami (dve oplojeni jajci ali dva zarodka, ki se spojijo v eno bitje), v tem primeru prašiča in človeka. Himere se brez človeške pomoči pojavljajo v naravi (na primer ljudje z moškimi in ženskimi spolnimi organi ali z dvema različnima krvnima skupinama), znanost pa jih ustvarja že desetletja: enega prvih velikih uspehov so dosegli leta 1984, ko so skombinirali zarodka koze in ovce in dobili kovco (v izvirniku geep, goat + sheep). Leta 2003 so kitajski znanstveniki uspešno kombinirali zajčja jajčeca in človeške kožne celice, zarodke pa po nekaj dneh uničili. Leta 2007 so v Nevadi ustvarili ovco, ki je imela v krvi 15 odstotkov človeških celic in 85 odstotkov ovčjih. Miši so bile seveda ves čas nekaj korakov pred vsemi, saj so prvo himerično miško naredili že v šestdesetih, pred desetletjem so uspešno skombinirali miši in podgane in ustvarili miš s podganjo trebušno slinavko in miši s človeškimi jetri. Toda za gojenje človeških organov potrebujete nekaj rahlo večjega od miške. In tu nastopijo prašiči.
Previdno na avtocesti. Človeško-prašičji hibrid so naredili na kalifornijskem Salkovem inštitutu za biološke študije. Ena večjih preprek, ki so jih morali premagati, je bilo dejstvo, da se prašičji zarodek razvija približno 112 dni, človeški pa devet mesecev, torej se celice razvijajo različno hitro, zato so morali znanstveniki najti natanko pravi trenutek za injiciranje človeških matičnih celic, ki so morale biti na pravi točki svojega razvoja, da so preživele in postale del rastočega zarodka. Ali kot je povedal eden od znanstvenikov, Jun Wu: »To je tako, kot bi se vključeval v promet na avtocesti, na kateri avtomobili vozijo trikrat hitreje kot vi – izbrati morate pravi trenutek, sicer lahko povzročite nesrečo.« Pogosto so jo, v štirih letih so uporabili več kot 2000 prašičjih zarodkov. Približno 150 se jih je razvilo v himere s čisto majhno vsebnostjo človeka, približno ena človeška celica na 10.000 prašičjih.
Človeške matične celice, ki se lahko razvijejo v kakršno koli tkivo – torej po potrebi postanejo na primer srce, ali jetra, ali slinavka, ali ledvice – so sicer tujek, vendar imunski sistem zarodka še ni razvit, zato jih ne zavrne. In kako prepričati prašiča, da vam prijazno vzgoji prav organ, ki ga potrebujete? Takole: z genskim inženiringom so v prašičjih zarodkih izključili gene, ki vplivajo na rast določenega organa, v tem primeru trebušne slinavke. V večini primerov pri razvoju tkiv zmagajo prašičje celice nad človeškimi, tukaj pa prašičjih celic ni in slinavka se razvije iz človeških celic.
Poskus seveda ne odgovori na vsa vprašanja, saj so zarodke po prvi tretjini razvoja uničili. Tule je eno vprašanje brez odgovora: v slinavki so prisotne tudi druge vrste celic, ki jih je prispeval pujs, na primer žilne. Bi jih človeško telo zavrnilo? Mogoče je tudi, da je površina človeške celice v zarodku modificiana, kar bi tudi vodilo do zavrnitve, ko bi organ presadili v človeka.
Pretežno zaskrbljeni. Najpomembnejša vprašanja, ki se ob tem postavljajo, pa so seveda etična. In najbolj zaskrbljujoče je tole: kaj, če bo kakšna človeška celica odtavala v možgane? Načelno se to ne bi smelo zgoditi, saj lahko tudi človeške celice preprogramirajo tako, da se ne bodo razvile v možgansko tkivo. Tega sicer v opisanem poskusu niso naredili, saj zarodkom niso dovolili dozoreti do konca. V možganih zarodkov človeških celic niso opazili, so povedali, vendar ne morejo povsem izključiti možnosti, da se je kakšna človeška celica znašla tudi tam. A so prepričani, da bi bili zarodki, če bi jim dovolili preživeti, podobni prašičem in bi se tudi obnašali kot čisto običajni prašiči.
