Že dolgo ni noben govor odmeval tako, kot še vedno odmevajo besede predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja, ki ga je povedal pred tremi predsedniki: države, parlamenta in vlade. Vsi trije so se nelagodno presedali ob besedah, ki niso bile ne prijetne ne milostne do države in njene politike. Govor so pohvalili od visokih kulturnikov do »navadnih« gledalcev, marsikdo ga je prvikrat zavzeto spremljal od začetka do konca.
Vinko, ali ste pričakovali, da boste z govorom na predvečer slovenskega kulturnega praznika poželi takšen odziv?
Nisem pričakoval. Tudi nisem pisal s tem namenom. Povedati sem hotel samo to, kar sem. Iskreno. Preprosto. Boleče. Takšna je resnica.
Koliko grenkobe se je nabralo v vas, koliko obupa ste doživljali v izpovedih drugih umetnikov?
Sem »svobodnjak«, kar pomeni »sam pri sebi« v službi že 37 let. Nihče ne meče dela za mano, za vsako delo se borim in si ga, včasih prav po beraško, sam »prifehtarim«. Je pa narava mojega poklica takšna – sem režiser, pa tudi pisatelj – da imam stik s številnimi drugimi umetniki: glasbeniki, likovniki, arhitekti, kostumografi, pisatelji, dramatiki … Zelo dobro poznam razmere, v katerih živijo slovenski umetniki. Zelo natančno vem, kako in kaj, zato je vse, kar sem napisal, res. Marsičesa nisem napisal. Zgodbe o ignoranci in ponižujočem odnosu kulturniških oblasti do slovenskih umetnikov so še strašnejše.
Vaš govor označujejo za enega najboljših na Prešernovih proslavah nasploh. Kaj pravite na to?
Nisem imel tega namena. Želel sem samo nekaj povedati. In sem.
V dvorani – natančno pred vami, so bili trije predsedniki – Pahor, Cerar, Brglez – kako jim je bilo govoriti naravnost v oči?
Brez težav. Nimam nobenih zadreg. To, da si politik, nikakor ne pomeni, da si nekaj več. Da si vreden več spoštovanja, kot na primer gospa, ki je 40 let častno čistila njihove pisarne in zdaj ne more spodobno preživeti meseca. Spoštovanje si človek pribori z življenjem in delom. Poleg tega smo jih mi izvolili! Nam so odgovorni. Lahko jim povemo svoje mnenje kulturno in jasno. V svojem govoru sem bil kulturen in jasen. Njihova dolžnost pa je, da poslušajo in slišijo.
Malo so se presedali od neugodja, ste opazili?
Njihov problem.
Celoten članek si lahko preberete v sedmi letošnji številki revije Zarja.
