Če bi ob petkih, ko končujemo redakcijo, stopili v našo pisarno, bi našli kakšnih deset ali enajst blago histeričnih ljudi – kot v vsaki redakciji tik pred ciljno črto - od tega več kot polovico s slušalkami na glavi. Skregani vsekakor nismo in tudi strastni ljubitelji glasbe ne – pravzaprav iz večine slušalk ne prihaja noben zvok, z njimi si skušamo sredi direndaja le zagotoviti skromen otoček miru za lažje delo.
Tišina, najglasnejši trend ta hip, ni iskana samo v službi, nadvse vroča roba je tudi v prostem času – in zato postajajo vse bolj priljubljeni neme večerje, nemi disko in (jasno) neme zmenkarije. Že davno pregnana iz naših pisarn in domov se tišina zdaj vrača in nam razbija po vratih. Neslišno, se razume.
Kako zelo smo nevajeni tišine, kaže neugodje, ki veliko ljudi obide ob premolku v pogovoru, pa ga skušajo potem takoj preplaviti s slapom besed. Še ko smo sami, se nas tišina po večini v velikem loku izogne: šum prometa, hrup letal na nebu, glasba v trgovinah in lokalih, ropot gospodinjskih aparatov doma, pa seveda žuborenje radia in televizije v ozadju, ki nikoli zares ne potihne. In je tako začelo vse več ljudi aktivno iskati tišino. Tišina vstopa tudi na javne kraje – v bare, restavracije, diskoteke. In je (čisto po tihem) postala tudi donosna industrija. Prodaja tišine se definitivno splača.
Si razdelimo eno tišinico? Ste že slišali za neme bralne zabave? Začelo se je pred leti v Seattlu in se hitro razširilo po svetu. Če torej radi berete, pa manj radi govorite, vam bo koncept morda všeč: bralci se vsak s svojo knjigo srečajo v baru, urico ali dve molče berejo, potem pa pospravijo knjige in se družijo ob kozarčku (ali dveh). Seveda bi to pravzaprav lahko počeli doma, ampak kot pravi organizatorka teh večerov v škotskem Dundeeju: »Nekaj posebnega je v tem, da tišino deliš z drugimi, ponuja ti priložnost za eskapizem.« Še tako živahen bar se ob invaziji molčečih bralcev umiri in utihne, pravi.
Če pa vas bolj kot branje mika ples, se boste morda našli v konceptu nemega diska – lahko je živa glasba, lahko je DJ, bistveno pa je to, da gostje dobijo brezžične slušalke in lahko z njimi odplešejo magari na stranišče. Zvok je povsod enako dober. In če se želijo pogovarjati, si preprosto snamejo slušalke in klepetajo, ni se jim treba truditi, da bi prevpili glasbo, kajti ta diskretno stanuje v slušalkah. Nekateri klubi ponujajo več kanalov z različno glasbo, in samo po tem, ali jim na slušalkah gori rdeča, modra ali zelena lučka, veste, kateri kanal poslušajo. Odlična domislica za prijateljske družbe, v katerih so glasbeni okusi hudo različni. Zdaj lahko gredo skupaj v disko in plešejo vsak na svojo glasbo. Nemi disko (imenovan tudi zabava s slušalkami) je odlična stvar tudi za zasebne gostitelje, ki z glasno glasbo nočejo motiti sosedov (in imajo dovolj slušalk). Tudi veliki glasbeni festivali so začeli zadnja leta odmerjati nekaj prostora nememu disku.
Žurajmo molče. Od leta 2002 poznamo tudi neme oziroma tihe zabave (silent party ali quiet party), takrat se je namreč newyorški umetnik Paul Rebhan naveličal tega, da se zaradi preglasne glasbe v barih ne more pogovarjati s prijatelji, pa se je domislil novega načina zabave: gostje plačajo majhno vstopnino in v zameno dobijo ovojnice, papir in svinčnik. Če jim je kdo všeč, mu preprosto pošljejo sporočilo v ovojnici. Po začetni zadržanosti in nekaj kozarčkih pijače začnejo koščki papirja leteti od gosta do gosta. Telefoni so izključeni in govorjenje prepovedano, razen v posebej določenih »šepetalnih conah«, kjer se sme (zelo po tihem) izmenjati kakšno besedo. Zveni precej togo, a ko steče dovolj alkohola, postane zelo zabavno in precej divje. Čeprav so bile neme zabave sprva namenjene vsem, so s časom postale predvsem oblika iskanja partnerja.
Zato pa je takoj jasno, čemu so namenjeni nemi hitri zmenki. Takole nekako potekajo stvari: za ogrevanje najprej kakšna (neverbalna) igrica, ki razbije led, nato časovno omejeno spoznavanje potencialnih partnerjev – pogovarjajo se lahko samo s kretnjami – nato še 60-sekundno zrenje v oči, in če ste se pri neverbalni komunikaciji dobro odrezali, greste domov s telefonskimi številkami ljudi, ki ste jim bili všeč. Shhh Dating, londonsko podjetje, ki zelo uspešno prireja neme zmenke, na svoji spletni strani zatrjuje, da »smo nagonsko boljši pri komuniciranju in izbiranju partnerja, kadar dobimo priložnost, da se odrečemo besedam in drug drugega vidimo takega, kot smo v resnici«.
Prosimo, žvečite po tihem. Onemeli so celo dogodki, za katere smo – očitno zmotno – menili, da so namenjeni druženju in pogovoru. Od leta 2006 avstralska umetnica Honi Ryan prireja neme večerje, ki so se že razširile tudi na druge celine. Pravila so precej stroga: prepovedani so vsakršno govorjenje, branje in pisanje, povzročanje hrupa, elektronske naprave. In vztrajati morate vsaj dve uri. V zameno ponujajo vegetarijansko večerjo s tremi hodi, vino neznanega izvora (nalepke so prekrite) in zanimivo izkušnjo. Ryanova je neme večerje zastavila kot družabni eksperiment v Berlinu, kjer je bila na študentski izmenjavi. Nemško ni znala, kuhala je pa rada, in so torej neme večerje povsem logična posledica teh okoliščin. Do zdaj je Honi priredila že več kot štirideset nemih večerij v enajstih državah. Največji dogodek je bil letos v Sydneyju, kjer je nemo večerjalo približno 300 ljudi.
Če so ljudje med gostijo tiho, še ne pomeni, da ne komunicirajo, samo drugačen način pogovarjanja morajo najti. Večina nemih obedovalcev je potem rekla, da se tega raje ne bi več šli, hvala, ni jim pa žal, da so poskusili. Tole je hecno pri stvari, poroča umetnica: po večerji, ko je prepoved molka umaknjena, si imajo ljudje o molčanju vedno veliko povedati.
Do ideje o nemem obedovanju so neodvisno prišli tudi drugi, na primer lastnik brooklynske restavracije, ki je zamisel dobil v budističnem samostanu. Vsekakor zanimanje za hrano brez skodelice pogovora narašča. Neka raziskava je ugotovila, da je hrup v restavracijah – takoj za slabo postrežbo – tisto, kar gre gostom najbolj na živce.
Kupujem tiho. A tudi če vse naštete stvari odpravite kot modno muho, ki bo kot vse modne muhe slednjič minila, se ne da zanikati, da si ljudje želijo manj hrupa in več tišine. V nekem nakupovalnem centru so naredili poskus: na enem koncu so predvajali glasno pop glasbo, na drugem pa nežno in pomirjujočo. Večina kupcev se je od pop glasbe premaknila na drugo stran. Veriga trgovin Marks & Spencer je letos v tristo trgovinah prenehala predvajati glasbo – končno so verjeli zaposlenim in strankam, ki so jim že dolgo dopovedovali, da je nenehno posiljevanje z notami moteče. V le nekaj mesecih se je prodaja dvignila za deset odstotkov.
V britanski veleblagovnici John Lewis pa so opazili, da ljudje več kupujejo naprave, od gospodinjskih strojčkov do sušilnikov las, ki imajo oznako, da so tihe (Quiet Mark). Pripravljeni so celo zamenjati svojo priljubljeno znamko ali plačati več za napravo, ki povzroča manj hrupa. Odkar so v veleblagovnici pri naročanju pozorni na oznake o hrupu, se je prodaja bele tehnike in gospodinjskih strojčkov povečala za tretjino.
Kaj za vraga je nenadoma narobe s hrupnim svetom? Tole: hrup ni samo moteč, je tudi nezdrav. Za telesno in duševno zdravje, za nemoteno delovanje možganov tišino (ne nujno popolne tišine, bolj odsotnost motečih zvokov) nujno potrebujemo.
Kaj bi šele rekli, če bi slišali moped mojega dostavljavca časopisa. Tišina je postala luksuz, dostopen le tistim, ki si jo lahko plačajo. Nedostopna ali težko dostopna je na primer zapornikom, brezdomcem, pacientom v bolnišnicah in prebivalcem domov za ostarele (in tistim v študentskih domovih, so pozabili dodati). Svetovna zdravstvena organizacija poroča, da samo v Evropi osem milijonov ljudi trpi za motnjami spanja, za katere je kriv promet pod njihovimi okni. Neka raziskava ocenjuje, da en sam skuter, ki se ponoči vozi po Parizu, lahko prebudi 200.000 ljudi. Hujša težava za okolje je samo onesnaženje zraka, pravijo v Svetovni zdravstveni organizaciji, takoj za njim pa je že onesnaženje s hrupom.
Hrup ne moti le spanja, slabo vpliva tudi na zbranost – učenci v šolah, ki jih preletavajo letala, pri bralnih sposobnostih precej zaostajajo za svojimi vrstniki v mirnejših šolah. V bolnišnicah, kjer morajo zdravniki pomembne in usodne odločitve sprejemati v hrupnem okolju, opažajo veliko strokovnih napak in zmede v komuniciranju. Psihološka posledica nenehnega hrupa je agresivnost. Policija, ki pride urejat razvnete domače drame, često poroča, da je v stanovanju na ves glas rjovel radio ali televizor. V gospodinjstvih, kjer je veliko hrupa, so celo domače živali napadalnejše, so opazili.
Nedavne raziskave so odkrile neposredno povezavo med izpostavljenostjo hrupu in previsokim tlakom, tveganjem za srčno-žilne bolezni in za srčne napade. Hrup ubija. Dobesedno.
Več v Zarji št. 44, 2. 11. 2016
