»Če bi lahko izbirala, s Panči ne bi šla na kavo,« je smeje se dejala Anja Radaljac, avtorica knjižice Panči se predstavi, ki slikovito in zabavno prikaže tesnobo. Knjižica je nastala po naključju – hudomušno besedilo, ki naj bi razveselilo Anjinega očeta, so namreč odprtih rok sprejeli tudi njeni prijatelji s podobnimi težavami, češ da si z lahkoto predstavljajo Panči kot nekakšno »žverco«, ki jim povzroča preglavice. Zgodbo so z nastajajočo zbirko esejev Antologija tesnobe urednice Dijane Matković predstavili na dogodku združenja Ozara Slovenija, namenjenem spreminjanju javne podobe o tesnobi.
Panči je poltergeist iz družine »pančijev«, razigran, navihan in včasih nekoliko predrzen. V skladu z družinsko tradicijo se preživlja kot »panična motnja«. Njegovi predniki so mešali štrene številnim znanim svetovnim osebnostim, izognili se jim niso niti Nikola Tesla, Abraham Lincoln in Sigmund Freud. V današnjem negotovem času pa se je posel popolnoma razcvetel, Panči ima namreč polne roke dela – lahko spreminja oblike in svojim strankam prigovarja same traparije. Knjižico avtorica sklene s tem, da je pogodbo s Pančijem vendarle mogoče tudi razdreti, saj ni nevaren, zgolj nadležen je, povrhu je znotraj votel, zunaj pa ga nič ni. Ker pa je že pogovor o tesnobi dostikrat tesnoben, takšna zabavna zgodbica sprosti in razbije napetost. »Po eni strani sem želela predstaviti, kaj so simptomi motnje, kako se kažejo in kako se spreminjajo – to je namreč zanje značilno. Najprej ima nekdo recimo vrtoglavice, boji se teme, potem to razreši, vendar motnja ne izgine, ampak se pojavi kot nov simptom,« je dejala Anja in dodala, da so motnje zelo razširjene ter da do nedavnega o njih nismo veliko govorili. Odkriti pogovori pa razkrijejo ogromno tesnobe, a številni se še vedno bojijo razkriti. O težavah s srcem in drugih boleznih nam ni težko govoriti, o boleznih duše pa raje molčimo, kot da je to nekaj sramotnega. »Vsekakor je treba najprej izključiti telesne razloge, potem se pa začne tista dolga pot, ki se sicer lahko podpre z zdravili, a povsem do vrha je treba peš,« je povedala Helena Lukan, specialistka klinične psihologije iz Psihiatrične bolnišnice Begunje.
Stigma hujša od duševne motnje»Stigma duševnih motenj je zelo močna, stigma anksioznih motenj prav tako. Pravijo, da je tisto, kar naredi stigma v življenju človeka z anksiozno motnjo, hujša ovira kot pa motnja sama. Stigma se plazi v človeka počasi kot anksiozna motnja. Najprej imamo prepričanja o tem, kakšni so ljudje s to motnjo. Številni so prepričani, da so to neresni ljudje, na katere se ne moreš zanesti, da so nestabilni in so si težave nakopali sami. Ko delam z njimi, vidim, da to ni tako preprosto. Stigma postane težava, ko začnemo misliti, da smo res sami krivi za svoje težave. Ne iščemo si službe, ker smo prepričani, da nas ne bodo vzeli; ne izpostavljamo se, ker bomo tako ali tako nekaj zašuštrali … stigma je velik del motnje,« je dejala Lukanova. Zato je zelo pomembno govoriti čim bolj odkrito, da razbijemo vse mite in strahove v povezavi z anksiozno motnjo, ki spada med najpogostejše psihične motnje. To že nekaj časa počne tudi urednica, prevajalka in publicistka Dijana Matković, ki je v nastajajoči zbirki esejev Antologija tesnobe opogumila uveljavljena literarna imena. »Pisatelji in pesniki najbrž najlaže opišejo tisto, kar vsi doživljamo,« je dejala. Ideja se ji je porodila pred leti, ko je tesnoba potrkala tudi na njena vrata. »Doživljala sem jo precej tipično – ljudje po navadi namreč mislijo, da bodo zblazneli ali umrli. Čeprav si skušaš racionalno razložiti dogajanje, si tako v primežu strahu, da se težko izviješ iz tega. Številni so poznali te občutke, zato sem začela razmišljati, kaj bi lahko naredila na tem področju. Nastala je ideja za eseje, ki so mesečno izhajali v reviji Literatura, hkrati pa smo se z avtorji pogovarjali tudi v živo. Odziv je bil zelo velik.«
Več v Zarji 2.11.2016.
