Javne osebnosti so veliko bolj pod drobnogledom javnosti, kot smo navadni ljudje. Ves čas se morajo vzorno obnašati, zato jih večina škodljive navade in razvade raje skriva pred javnostjo. Tako kakor veliko kadilcev tudi oni niso prav ponosni na svoje početje, številni se tobačne odvisnosti skušajo odvaditi. Med tistimi, ki jim je to uspelo, je minister za pravosodje Goran Klemenčič. Čeprav sam trdi, da iz opustitve kajenja tobaka in prehoda na elektronsko cigareto ne dela posebne drame, pa je hvale in spoštovanja vredna njegova odločitev, da si je ob vseh svojih obveznostih vzel časa, da je bil svojo kadilsko zgodbo pripravljen deliti z našimi bralkami in bralci. Zagotovo bodo njegove izkušnje z opuščanjem kajenja marsikomu pomagale bolj kot nova zaostrena protitobačna zakonodaja, ki kadilce bolj kaznuje, kot pa odvrača od kajenja.
Kako bi opisali svojo osebno izkušnjo s kajenjem? Predvsem nas zanima, kako in zakaj ste se odločili, da nehate kaditi.
Kadilec sem bil skoraj 25 let, od tega sem zadnjih deset let veljal za verižnega kadilca. Ni bilo malo dni, ko sem se približal trem škatlicam cigaret. Do pred tremi leti se nikoli nisem zares odločil ali poskusil prenehati kaditi. Občasno sem želel zmanjšati število pokajenih cigaret, a pri tem nisem bil ne dosleden ne vztrajen. Točka preloma sta bili – zelo preprosto – moji hčerki, ko sta toliko odrasli, da sta začeli uporabljati internet in sta nekoč naleteli na neko protikadilsko spletno stran. »V nulo« sta vse naštudirali, predvsem starejša, z vsemi negativnimi zdravstvenimi posledicami. In bili sta šokirani in otroško iskreno prestrašeni zame, kar sta mi dali vedeti skoraj vsak dan. Celo kakšna solza se je potočila. Imel sem dve možnosti: da jima lažem in povem, da kajenje vendarle ni tako nezdravo, ali pa da neham. In tako sem na silvestrovo leta 2013 pred njima petnajst minut pred polnočjo pokadil zadnjo cigareto.
Nedvomno je to velika osebna življenjska zmaga. Sta se vam zdaj, ko ne kadite več, življenje in počutje kaj izboljšala?
Ne delam posebne drame ali zmage iz prenehanja kajenja. Posebej ne zato, ker sem kajenje zamenjal za elektronske cigarete, s tem pa sem, recimo temu, eno »odvisnost« zamenjal z drugo. Vseeno pa ni primerjave v smislu kakovosti življenja. Pljuča so polnejša, počutje neprimerno boljše, brez kašlja, brez kadilskega vonja na telesu, obleki, v okolju; tudi brez »bežanja« izza mize v lokalu ali restavraciji ali s sestanka na »čik-pavzo« in brez nočnih obiskov bencinskih črpalk, ko zmanjka cigaret.
Kaj bi svetovali tistim, ki se brezuspešno trudijo, da bi se izvili iz škodljive tobačne odvisnosti?
Nisem eden tistih, ki so se iz kadilcev prelevili v fanatične protikadilce. Vsak mora zase sprejeti to odločitev in pot, po kateri jo bo uresničil. Meni so gotovo pomagale elektronske cigarete. Poznam kar nekaj ljudi, ki imajo enako izkušnjo. Poznam pa tudi take, ki so poskusili z njimi in se vrnili na pravi tobak.
Tekst v celoti preberite v reviji Zarja št. 23, 7.6.2016
