Sporočilo od doma je prispelo v petek, 24. aprila, ko smo bili v dvomiljonskem pristaniškem mestu Tampico v zvezni državi Tamaulipas, ki je od prestolnice Mexico City oddaljeno približno petsto kilometrov. Da se nekaj dogaja, bi lahko zaslutili že na letališču v Tampicu, ko sta iz letala izstopila dva maskirana potnika. Ker sta bila svetle polti, sem ju prej kot s »smrtnonosno boleznijo« povezala z dejstvom, da sta verjetno »gringa«, ki se panično bojita vsega, kar ni ravno »made in USA«.
Medtem ko smo se mi zabavali na poroki, je na isti dan José Angel Córdova, mehiški sekretar za zdravstvo, že napovedal, da bodo naslednji teden zaprli šole in druga javna mesta. A na poroki je bilo preveč veselo, da bi kdorkoli omenjal novi virus! Ni nas skrbelo, čeprav nas je večina od bližnjih že začela prejemati sporočila, da naj čim prej pokličemo domov.
Apokaliptična poročila iz Evrope. Naslednji dan, v soboto, sem kupila prve časopise in pogledala TV-poročila. Poročila, ki so prihajala iz Evrope, so v primerjavi z mehiškimi zvenela precej apokaliptično: na stotine mrtvih, smrtonosna bolezen, ne dotikajte se nikogar, ne zahajajte na javna mesta, ne jejte svinjine, razkužujte si roke z alkoholom, vrnite se čim prej ... Medtem ko so Mehičani precej pomirjujoče poročali, da se je pač pojavila nova oblika gripe, da je nekaj ljudi umrlo, ampak uradno potrjenih smrti je bilo bistveno manj kot sto, da naj bodo ljudje previdni, da naj pazijo na osebno higieno, da naj se ne objemajo in ne delijo hrane, da naj ne bodo v stiku z obolelimi, predvsem pa, da naj se, če se pojavi kak simptom, takoj oglasijo pri zdravniku in se začnejo zdraviti, ker je bolezen sicer res smrtonostna, ampak ozdravljiva. Vsa ta navodila, kako ukrepati, so bila vsak dan objavljena v vseh medijih, poleg tega so lekarne v mestu delile letake z istimi navodili.
Dva dni smo tako v Tampicu premlevali vse informacije in skušali ostati mirni. A to je bilo zaradi medijskega pompa v Evropi precej težko. Kar nekaj časa sem zaradi panike v domovini preživela na medmrežju in vzporedno spremljala slovensko, špansko, mehiško in ameriško poročanje.
Tretji dan smo končno spregovorili z drugimi gosti. »Nočemo vas strašiti, ampak ali ste slišali za novo obliko gripe?« smo zaskrbljeno spraševali tako Slovence kot Nemce in Američane. Izkazalo se je, da že vsi vse vedo. A tako kot mi si tudi oni niso želeli kvariti dobrega počitniškega razpoloženja.
Prijateljica Mehičanka se je že podala v akcijo, da nam nabavi maske za čez usta! Vse dopoldne je hodila po lekarnah, a ji ni uspelo, saj jih je v hipu zmanjkalo. Morala jih je naročiti in dobili naj bi jih šele čez nekaj dni. V Mehiki smo nameravali ostati še najmanj en teden. Naj ostanemo ali se zaradi gripe takoj vrnemo domov? Glede na novice iz Evrope se je zdelo, da smo si z odločitvijo, da ostanemo, podpisali smrtno obsodbo.
Še vedno iščemo maske. V ponedeljek, po treh dneh, smo se prvič upali odpraviti v središče mesta. Pred mestno katedralo so bile ravno takrat demonstracije, ki so v Mehiki precej pogoste. Prizor je bil grozljiv! Nekaj sto maskiranih demonstrantov je skandiralo pred mestno hišo in vihtelo plakate. Prešinilo naju je, da bi morda maske lahko nabavile kar pri njih. Zagotovo imajo kakšno odveč!
»Oprostite, ali imate mogoče kakšno masko ali dve?« sem vprašala domnevnega vodjo protestov. Začudeno me je pogledal in odgovoril, da ne. Da naj raje poskusim v lekarni. Nenadoma sva se znašli v množici ljudi edini brez maske. Spremljali so naju številni očitajoči pogledi. Šele takrat sva se spomnili na eno od zaščitnih navodil, ki se je glasilo: »Ne hodite med množico brez maske!« Ta misel me je kar izstrelila do prve lekarne, tam sva se postavili v dolgo vrsto. Večina čakajočih si je z rokami, z ovratnikom ali z ruto zakrivala usta. A lekarnar je kmalu dvignil roke in rekel: »Razprodano!«
Kaj zdaj? Kaj to pomeni? Da ne morejo imeti vsaj še ene tam nekje zadaj? A medtem se je Vesna že bojevala za mesto v vrsti v naslednji lekarni. Čakala sem, neka ženska za mano se je pogovarjala po telefonu. Skušala sem jo ignorirati, čeprav mi je šlo krepko na živce, da mi pljuva po golih ramenih. Dobra novica je bila, da je Vesni uspelo dobiti štiri pakete antibakterijskih robčkov. Maske pa so tudi v tej lekarni že zdavnaj razprodali; lahko pa nam ponudijo vitamine za preventivo.
»Sranje! Kaj bomo zdaj?«
»Pa saj jih bomo dobili. So jih že naročili,« me je skušala pomiriti Vesna.
Sonce je pripekalo. Ulice so bile polne ljudi, večinoma brez mask. Skupina demonstrantov se je že zdavanj razšla. Čas kosila je bil, zato sva se odpravili v restavracijo s hitro hrano. Fant ob blagajni je bil opremljen z masko, prav tako drugi delavci.
»Veš kaj, zakaj pa ne bi kar pri blagajni vprašali, ali imajo kakšne maske v skladišču?« je predlagala Vesna. Trenutek zatem smo se že zarotniško dogovarjali. Ja, imajo jih. Ne, ni problema, lahko nama jih prodajo. Dva pesa za eno. Vzeli sva tri. Eno še za Uroša, ki je ostal na plaži.
Z maskami na obrazu sva veselo stopili iz restavracije. Domačini so mirno sedeli na klopeh, brali časopise in se predajali sončnim žarkom. Še vedno je pripekalo. Z masko na nosu sem se počutila prav bedno; še posebej zato, ker jih večina ljudi ni imela, in to verjetno ne zato, ker so pošle. Prekleto, kam nas je pripeljala panika! Odpravili sva se proti domu. Ko smo se peljali mimo bolnišnice, je bila gneča precej manjša, kot je bila pred nekaj urami, ko smo se peljali v nasprotno smer.
V hotelu sva Urošu predstavili najnovejši obvezni modni dodatek.
Kaj pa, če ...? Naslednji dan je bil v načrtu premik proti jugu. Odpravili smo se v Veracruz. Med potjo smo spet premlevali, kaj narediti. Doma je panika. Nekaj časa smo se poigravali z idejo, da sploh ne bi odpotovali. Stopnja nevarnosti je bila namreč vsak dan višja. Kaj, če bodo odpovedali lete? Potovanje z avtobusi odsvetujejo. Muzeji so zaprti. Ali se je sploh smiselno premakniti iz Tampica, kjer sta za zdaj samo dva mrtva in nekaj okuženih? V Veracruzu poročajo o več okuženih. Ampak zvezna država Veracruz ima sedem milijonov ljudi, okuženih pa jih je okoli dvajset. Kot da smo nekako pozabili, da je Mehika ogromna država s sto miljoni prebivalcev in da jih v Mexico Cityju živi kar 28 milijonov. Glede na število prebivalcev je zaradi prašičje gripe v Mehiki umrla zgolj peščica ljudi. Kakšna je torej verjetnost, da ravno jaz dobim virus? Neznatna. In če ga dobim? Grem k zdravniku! Nekaj sto ljudi je okuženih in se pač zdravijo. Tako poročajo mehiški mediji. Kaj pa vsi drugi viri informacij? Američani norijo in podobno kot Mehičani zapirajo šole in poročajo o izjemni nevarnosti. Evropejci prav tako.
Padla je odločitev. Gremo proti Veracruzu, nato proti Puebli in v petek na letališče v prestolnico. Nikoli mi ne bo žal, da smo se odločili tako. Ker sta tako Veracruz, ki je letoviško mestece z dobrega pol miljona prebivalcev in najpomembnejše mehiško pristanišče, kot Puebla, ki je najbolj špansko izmed vseh mehiških mest, prečudoviti mesti. Škoda bi bilo, če bi obisk teh čudovitih mest spustili zgolj zaradi panike.
Vožnja z avtobusom do letališča se je vlekla kot jara kača. Z masko na nosu sem premišljevala o vseh mogočih scenarijih. Vedeli smo, da na letališču merijo telesno temperaturo. Kaj če mi namerijo nad 37,5 stopinj? Ali kateremu drugemu med nami? Odločili smo se: če bo po naključju moral kateri ostati, ostanemo vsi! Ko smo končno prispeli na letališče, smo se počasi odpravili proti kontrolni točki.
»Ne, ne, ne smete mimo. Najprej morate k zdravniku!« me je ustavil varnostnik. »Izpolnite zdravniški list in se postavite v vrsto za pregled, señorita!« Pokazal mi je vrsto ljudi, enega za drugim so jih postavljali na toplotni senzor, in potem se je na zaslonu izrisala njihova podoba in izpisala številka, ki je bila vstopnica za na letalo. Prvi je šel Uroš, potem Vesna in na koncu jaz. Vsi smo bili brez simptomov in smo se lahko vkrcali na letalo.
A tudi na letalu je bila panika. Stevardese so nam živčno prigovarjale, naj že sedemo, da bomo končno vzleteli. Bognedaj da bi kateri zakašljal! Vse stevardese so bile zaščitene z maskami. Prav tako večina potnikov – in to vseh dobrih deset ur leta v Madrid. Tam nas je pričakala še ena zdravniška kontrola in potem smo izpolnili še en zdravniški list. Ne, nimamo nikakršnih simptomov niti ne nameravamo ostati v Španiji, ker letimo naprej, v Benetke! Mask je bilo tukaj neprimerno manj kot v Mehiki, očitno pa so bile obvezne za vse delavce na letališču.
Ob prihodu domov smo se pozanimali, ali moramo k zdravniku in kako naj ukrepamo glede na to, da smo bili na okuženem območju. Samo če se vam razvijejo simptomi, pojdite k zdravniku, drugače pa ni potrebna karantena, so nam odgovorili zdravstveni delavci.
V ponedeljek, dva dni po vrnitvi iz Mehike, smo se odpravili že v službo. Tu pa so se komične situacije kar vrstile. Sodelavec se je, takoj ko je izvedel, da sem bila v Mehiki, odmaknil za korak. Tako kar nenadoma postaneš najbolj opazovano bitje. Nekateri štejejo celo, kolikokrat kihneš. Zaradi kakšne neprijetne situacije se nekaj časa počutiš kakor gobavec, po drugi strani pa vse te odzive tudi razumeš, saj tisti, ki v času, ko je »izbruhnila« prašičja gripa, ni bil v Mehiki, pač ne more vedeti, da je bila panika v zvezi s to boleznijo v resnici samo v – Evropi! Mehičani so bili veliko mirnejši. »A zakaj mi ne delamo take panike?« me je trapasto pogledala neka prijateljica v Mehiki. »Zakaj le? Država bi se sesula, če bi sto milijonov ljudi skočilo v zrak zgolj zato, ker jih ima nekaj malce povišano temperaturo!« Mehika, komaj čakamo, da te ponovno obiščemo! In to kljub (domnevni) prašičji ali kakršnikoli drugi epidemiji.
