Matjaž in Danijel sta geja. Sta tudi očeta male Ane. In s tem tisti kamen spotike, ki tako razburi slovensko javnost, kadar se prikotali v soj medijskih luči. Vrata mi odpreta mlada fanta v poznih dvajsetih. Priznam, prežim na nekaj, kar bi lahko govorilo – to je za otroka slabo, ne dajajmo otrok dvema očetoma ali dvema materama! Nekaj, kar bi podžgalo moje pomisleke, ki obstajajo kljub temu, da podpiram pravico istospolnih do družine. A Danijel in Matjaž mi tega ne omogočita. Sta prijetna, zgovorna in le za odtenek nezaupljiva mladeniča, ki svojo hčerkico obožujeta. Vidi se, da živita med ljudmi, ki ju sprejemajo takšna, kot sta. Imela sta srečo. Upam, da jo bo imela tudi njuna hči.
Matjaž in Danijel sta očeta osem mesecev. Kateri bo oči in kateri ati, tati ali kaj tretjega, nista razmišljala. Odločitev bosta prepustila svoji deklici. »Oba sva svojega očeta klicala oči, tako da bi nama bilo čudno biti kaj drugega,« pravi Matjaž. »Morda bo sama izumila vzdevek, mogoče naju bo klicala po imenu. Mogoče pa bo ton glasu drugačen. V vsakem primeru bova zmedena kvečjemu midva, ne ona,« se smeji. Mala Ana je priden otrok, ki svojih staršev ponoči skoraj ne zbuja, in tako Matjaž kot Danijel sta kar malo presenečena, kako minimalno se je spremenilo njuno življenje. »Preden se je rodila, sem se malo bal, kako bomo,« priznava Danijel. »Potem pa je v najino življenje nekako brez pretresov vnesla nov ritem, ki je čisto naraven in ustreza obema.«
Rodila jo je nadomestna mati
Matjaž in Danijel sta si od nekdaj želela otroke, a sta se zavedala, da bo to zelo trd oreh. Slovenska zakonodaja namreč istospolnim partnerjem ne dovoljuje posvojitve. Med študijem v ZDA sta našla pot, na katero prej sploh nista pomislila – nadomestno materinstvo. To je sicer v ameriških zveznih državah urejeno zelo različno, zakoni, ki veljajo v Kaliforniji, pa takšen dogovor omogočajo tudi istospolnim parom in nedržavljanom. Ponavadi ta postopek izvedejo na dva načina: bodisi tako, da nadomestna mati donosi zarodek, ki ga je zaplodil par, včasih je jajčece donirano, otrok pa v nobeni od variant ni biološki otrok nadomestne matere. Lahko pa je nadomestna mama tudi biološka mati, se pravi, da je jajčece njeno. Tako je bilo pri Ani. Pravni postopek nadomestnega materinstva je jasno določen in overovljen na sodišču. Pogodbo so najprej sklenili s pomočjo njunega odvetnika ter odvetnika nadomestne matere in njenega soproga. Po 20. tednu nosečnosti, ko je bilo jasno, da poteka nosečnost povsem normalno, so z vsemi podpisi in pričevanjem biološke matere stopili še pred sodnika in ga prosili, naj ju razglasi za starša. Nadomestna mati tako nima nobenih uradnih pravic do otroka in fanta verjameta, da jima hčere v nobenem primeru ne morejo vzeti. Nekaj pomislekov sta seveda imela, a se je vse izšlo brez težav. »Nikoli se nisva bala, da bi si mati premislila in nama ne bi hotela izročiti dojenčka. Z možem imata že štiri otroke in verjameva ji, ko pravi, da je vedno uživala v nosečnosti, vendar si z možem lastnih otrok ne želita več, zato se je odločila za nadomestno materinstvo. To v najinem primeru niti ni bilo njeno prvo,« pojasnjuje Matjaž. Praviloma nadomestno materinstvo v ZDA organizirajo agencije, ki vse skupaj drago zaračunajo. Matjaž in Danijel pa sta nadomestno mamo našla v spletni klepetalnici. » Odzvala sva se na njen oglas, večkrat smo se srečali in pogovorili, na koncu pa je med več kandidati izbrala naju. Prepričan sem, da ne zgolj zaradi denarja, saj njen soprog zasluži veliko več od naju, poleg tega najino plačilo ni bilo tako visoko, vsaj ne za ameriške razmere. Ni res, kar misli veliko ljudi, da se ženske odločajo za nadomestno materinstvo le zaradi socialne stiske ali revščine. Veliko nama je pomenilo, da je biološka mati najinega otroka iz urejene družine srednjega sloja, z dobrim finančnim položajem in urejenim zdravstvenim zavarovanjem. Medtem ko sva morda sprva še pomišljala, oklevala in se bala, kako bo vse skupaj potekalo, so se pozneje vsi dvomi razblinili,« pojasni Matjaž.
In tako se je rodila Ana. Matjaž in Danijel sta bila med porodom v sosednji sobi. »Slišala sva njen prvi jok in videla, kako jo kopajo. Lahko sva jo držala v naročju. Imela sva otroka.« Nekaj dni sta z njo preživela v porodnišnici, da jo je biološka mati dojila zaradi kolostruma, potem pa sta mlada očeta deklico odnesla domov.
Oba sta mama in oče
Danijel in Matjaž sta seveda imela pomisleke in strah, ko sta sprejemala tako veliko odločitev, kot je imeti otroka. »Moram priznati, da me je skrbelo, ali jo bom znal previti, obleči, jo pravilno prijeti, potolažiti, kadar bo jokala. Mislil sem tudi, da bom zelo utrujen, da ne bom nič več spal, da ne bo časa za nič več drugega. Pa sploh ni tako.« Matjaž dodaja, da je zares imeti otroka vse kaj drugega kot abstraktna ideja, ki jo prej nosiš v glavi. »Jaz uživam, res je krasno. Pa tudi srečo imava, da imava tako pridnega otroka. Pričakovala sva veliko hujše stvari. Prav strašili so naju s zgodbami, kaj vse lahko pričakujeva.« Na očetovstvo sta se pripravljala s knjigami, pogovori s prijatelji, ki imajo otroke, Danijel pa je šel tudi v šolo za bodoče očete. »Nisem prav dosti odnesel od tam, saj smo večinoma govorili o tem, kako pomagati mamici, in ne prav veliko o negi otroka. So nama pa zelo pomagali v porodnišnici, tam so bile sestre izredno prijazne ter nama pokazale in razložile stvari.« Matjaž dodaja: »Stvari tako ali tako prihajajo postopoma, ni ti treba o dojenčku vedeti vsega naenkrat. Mislim, da je kar prav, če slediš lastnemu občutku. Za drugo pa je vedno tu kak prijatelj ali sorodnik.« Mislita, da bo deklici kaj manjkalo, ker nima mamice? Matjaž: »Tehnično samo dojenje. Če pa mislite na čustva, sem prepričan, da ne. Verjetno nihče več ne verjame, da so moški samo strogi in ženske samo ljubeče. Ljubezni in pozornosti ji gotovo ne bo manjkalo.« Je pa babica opazila, da se Ana dedka skorajda bolj razveseli kot nje in da je do moških manj nezaupljiva kot drugi dojenčki.
Anina sreča bo odvisna tudi od ljudi
Njuna največja skrb je bila in še vedno je, kako bo družba ravnala z njuno hčerkico. »Za naju ne bo hudega. Midva dobro preneseva kakšno pripombo ali pogled postrani, ona pa je otrok,« razmišlja Matjaž. »Gotovo jo bodo kdaj zafrkavali, da ima dva očija, gotovo bodo kaj grdega rekli o naju. A mislim, da otroci ne bodo največji problem, bolj bo važno to, kako bodo reagirali njihovi starši. Predstavljajte si, kako bi se počutila, če se kdo ne bi smel družiti z njo ali je kdo ne bi povabil na rojstni dan!« Kako bi ravnala v taki situaciji, še ne vesta, srčno upata, da ima prav Matjaževa sestra, ki je ravnokar končala gimnazijo in ju tolaži, da so časi zdaj čisto drugačni ter mladina mnogo bolj odprta.
Ana bo, če bo odraščala v Sloveniji, poseben otrok. V nasprotju z ZDA, kjer živijo zdaj in kjer istospolni pari z otrokom niso nobena posebnost. Samske ženske tam lahko dobijo otroka z umetno oploditvijo, kar reši težavo za lezbijke, nadomestno materinstvo pa omogoči družino gejem. Skoraj vse zvezne države istospolnim partnerjem dovoljujejo tudi posvojitev. Pri nas ženski pari imajo otroke, čeprav je pot do njih veliko težavnejša, med moškimi pari pa je komaj kakšen z otrokom. Glede na to, da je debata o istospolnih družinah odrinjena na rob medijske slišnosti, konsenza še ni kmalu pričakovati. Američani so tako v primerjavi z nami videti izredno tolerantni in odprti. Celo na ameriškem jugu, kjer živi mlada družina. »Preden sva se z Vzhodne obale preselila na jug, naju je skrbelo, saj sva odhajala med razvpite tradicionaliste,« pravi Danijel. »Pa nismo doživeli ene same slabe stvari. Še kje je mamica ni nihče vprašal. Glede na to, da so naju spraševali, ali sploh kaj spiva in podobno, so verjetno kar vedeli, kako stvari stojijo.« Matjaž se smeje: »Zato pa tukaj nihče ne pomisli, da bi utegnila biti par z otrokom. Tukaj naju vprašajo, ali je bolj podobna mamici ali očku.« Ana bo svojo mamo, ko bo dovolj velika, tudi spoznala. Fanta pravita, da se jima to zdi normalno in pomembno, ter nameravata hčerki že zgodaj razložiti, kako je prišla na svet in zakaj je njihova družina drugačna. »Seveda moraš otroku povedati tako, da bo razumel, in nekatere stvari bova prihranila za takrat, ko bo starejša, ampak vedno bo vedela vse. Govorili bomo o njeni mami, ji pokazali fotografije … Mislim, da bo še najtežje razložiti, zakaj ni z mamo, ampak z nama.« Kljub vsemu optimizmu in zaupanju, ki ga Matjaž in Danijel imata v svet ter v to, da bo družba njuno Ano lepo sprejela, priznavata, da je verjetno bolje, da je deklica. Fanta bi zmerjanje – tvoja očeta sta pedra – pač verjetno bolj prizadelo. Stvar, ki ji tudi mala Ana na žalost gotovo ne bo ušla.
Neurejeni status
Matjaž in Danijel sta se v ZDA poročila in na hčerkinem rojstnem listu sta vpisana oba. Pri nas to ni mogoče. Za slovensko državo sta ne glede na predloženi poročni list dva samska moška. Le eden od njiju je lahko oče otroka, saj mama ne moreta biti. A tudi oče za zdaj uradno še ni nobeden od njiju, saj rojstni list šele obravnavajo. Na matičnem uradu so jima iskreno priznali, da nimajo pojma, kaj bodo z njima, ker je podobna zadeva, ko je istospolni par v ZDA posvojil otroka, v obravnavi na pristojnem ministrstvu že mesece. Matjaž in Danijel se tako po tihem že pripravljata, da bo treba po pravico na sodišče. Tačas bo Ana v Sloveniji kot tujka, saj ima ameriško državljanstvo.
Medtem ko modrujemo o tem, kako se bo hčerkica v najstniških letih pritoževala čeznju, se mala Ana zbudi in intervjuja je nepreklicno konec. Pozornost mladih očetov je pač omejena, neartikulirani glasovi tipa bibibi, cucucu in podobno pa novinarju tudi niso v nobeno korist, zato se počasi poslovim. Matjaž in Danijel sta videti srečen, usklajen in ljubeč par, ki obožuje svojo hčerkico. Resno dvomim, da bo njuna sreča ostala neomadeževana od hudobije, občutka moralne večvrednosti ali pa preprosto nepremišljenosti ljudi, med katerimi bodo z Ano živeli. Zato iskreno upam, da bosta znala deklico vzgojiti v odločno in samozavestno dekle, ki razmišlja s svojo glavo in ji ostre bodice zlobnih besed ne bodo (prevečkrat) prebodle srca.
Jana št. 23., 9.6. 2009
