Veliko žensk ima podobno izkušnjo: njihov najdražji vztrajno zavrača odhod k zdravniku, pri tem pa je očitno, da mu ni dobro in da ima težave z zdravjem; nekaj ga skrbi, toda niti na misel mu ne pride, da bi šel na pregled. To je šele zadnje na seznamu možnosti. Pred tem se zateče k samozdravljenju, aspirinom, mažam, h kurjih juhicam, k oblogam, upoštevanju ženine diagnoze, mnenju »izkušene« mame iz soseščine, preverjanju utripa, poslušanju srca, dolgim seansam samopregledovanja v kopalnici, včasih celo k ležanju v postelji z zaskrbljenim pogledom v strop.
Ne gre le za to, da ženske mislimo, da so moški po nepotrebnem še vedno v vlogi neranljivega osvajalca, lovca, skrbnika družine, temveč za ugotovitve raziskav: verjetnost, da bo moški umrl za rakom, je kar 40 odstotkov večja kot pri ženski. Razlog za to pa je zgolj in samo – strah pred zdravnikom! Prav tako imajo več možnosti, da bodo umrli za rakom, ki lahko prizadene oba spola, kot na primer na želodcu, črevesju, ledvicah …, in to kar za 70 odstotkov! To so podatki iz študije, objavljene na spletni strani National Cancer Intelligence Network in Cancer Research UK.

Raje kot svoje telo poslušajo motor svojega avtomobila
Zakaj? Zakaj gredo moški k zdravniku, ko je že skoraj prepozno?
»Nagibam se k mišljenju, da živijo ženske bolj v sozvočju s svojim telesom kot moški in hitreje opazijo napake v njegovem delovanju ter so jih tudi pripravljene popraviti. Za normalnega slovenskega moškega je znano, da opazi vsako prasko na svojem avtomobilu in jo tudi takoj popravi, ker ve, da bo iz praske nastala luknja, za luknjo pa ga čaka avtomobilski odpad. Ali, če se izrazim bolj literarno: ženske bolj poslušajo delovanje motorja v svojem telesu, moški pa delovanje motorja v svojem avtomobilu. In ker popravljajo napake v avtomobilu, jih lastno telo pusti na cedilu,« duhovito razmišlja sociolog in književnik Matjaž Hanžek, nekdanji varuh človekovih pravic.
Da je to verjetno posledica izkušenj iz otroštva, je prepričan psihoterapevt dr. Zoran Milivojević. »Ko deček pade in si razbije koleno, mu rečejo: Ne jokaj, saj ni nič, minilo bo, potrpi, saj si moški! Ko odraste in postane moški, ima že vzorec, kako naj se odzove na težave z zdravjem: bodi pokončen, zdrži, minilo bo samo po sebi. Dokler torej ne grem k zdravniku in mi ta ne predpiše zdravljenja, nisem bolan. Za odpor moških do zdravnika in zdravstvenih pregledov je velikokrat kriv tudi strah, kako živeti z boleznijo: strah, da bo bolezen spremenila njegovo življenje ali ga pripeljala do tega, da bo med boleznijo izgubil stranke, status, denar; da bo izgubil nadzor nad svojim življenjem in postal pasiven objekt v rokah medicine, da bo v vlogi bolnika postal manjvreden v očeh drugih …«

Preventiva je španska vas
Moški v glavnem ne priznavajo strahu in odpora. »K zdravniku ne grem, ker ga ne potrebujem. Nič me tudi ne skrbi, ker ne grem pogledat, ali kaže slabo. Močen sem. Dokler stroj dela, pričakujem, da ni pokvarjen,« samozavestno odgovarjajo moški, tisti, ki gredo k zdravniku le, ko se počutijo zelo slabo. Bolje rečeno, ko jih tja odnesejo.
»Da ni več prisilnih zdravstvenih pregledov pred odhodom na služenje obveznega vojaškega roka, ki so bili pomemben nadzor nad zdravstvenim stanjem moških in priložnost, da se pravočasno opazi morebitna težava ali bolezen in tako preprečijo hujše posledice, se vidi pri novih generacijah moških, ki so zreli za ustvarjanje družine. Mnogi, ki pridejo v našo ambulanto zaradi neplodnosti, bi se temu lahko izognili, če bi težave pravočasno zdravili, ne pa jih pometli pod preprogo,« pravi dr. Branko Zorn, vodja centra za andrologijo na ginekološki kliniki Kliničnega centra Ljubljana.
Težav s prostato, mehurjem, inkontinenco ali erekcijo, ki je za moške največji bavbav, raje sploh ne omenjamo. O motnjah z erekcijo si iz strahu pred zasmehovanjem veliko moških ne upa spregovoriti. Za večino vseh teh težav se najde rešitev, bodisi kot psihološka in farmakološka pomoč bodisi kot operativni posegi, če se moški le pravočasno odločijo za pregled. A kaj, ko o preventivnem pregledu tudi po 45. letu nočejo niti slišati.

Kaj pravi druga stran
Dr. Robert Masten, doktor znanosti, asistent za klinično psihologijo na filozofski fakulteti, ima o trditvi, da se moški zdravnika bojijo veliko bolj kot ženske, pomisleke.
»Povedano bi morda veljajo za tiste moške, ki se ujemajo s tradicionalnimi vlogami. Toda tradicionalna vloga, ki naj bi jo moški imeli v družbi, se izgublja. Recimo ta, da so moški domnevno bolj usmerjeni k uspehu, da jim torej več pomeni kariera in da so bolj analitično usmerjeni; ženskam pa naj bi več pomenila družina in so menda bolj celostno dojemajoče. V tem smislu so ženske morda tudi prijaznejše do svojega telesa, bolj mu znajo prisluhniti, moški pa so bolj izkoriščevalski, torej telo bolj podrejajo cilju in uspehu. Morda v določenih primerih moški res teže prenašamo z boleznijo povezan zmanjšani potencial za uspeh, za doseganje uspehov, za to, da smo fit,« je povedal dr. Masten.
Tudi mnogi zdravniki pravijo, da se jim ne zdi, da bi se moški bolj bali zdravnikov. Med njimi je tudi doc. dr. Pavle Košorok, kirurg, specialist za kolorektalno kirurgijo; tistega področja torej, kjer se moški menda najbolj upirajo preventivnemu pregledu. Zato eden od treh ljudi, ki odlašajo s pregledom, čeprav so opazili bolezenske simptome, umre zaradi raka črevesja in danke.

Alkohol prikrije resnico
»Iz svoje prakse nimam vtisa, da bi bili moški večji strahopetneži. Bolj gre morda za zanikanje določenih dejstev, češ, saj ni res, saj še ni tako hudo. Zakaj odlašajo s pregledi? Vsi ljudje to počnejo. Le redki so, ki za vsak nič tečejo na pregled in na številne preiskave. Navadni ljudje se vendarle raje na hitro pozdravijo sami ali z nasveti izkušenih znancev. Vendar so takšne odločitve lahko zelo nevarne. Bolniki s krvavitvijo na črevesju odlašajo s preiskavo, ker se jim zdi neprijetna, mogoče tudi ponižujoča, zato radi prisluhnejo nasvetom, jemljejo tudi zdravila, ki so komu ostala doma, ali si jih kupijo sami v lekarni. Toda prav krvavitev na črevesju je lahko tisto znamenje, ki nam pomaga, da čim prej odkrijemo rakavo obolenje, ki je še ozdravljivo,« opozarja dr. Košorok.
Koliko zamudimo pri psihičnem zdravju zaradi zanikanja simptomov, je veliko vprašanje. Depresijo trikrat pogosteje odkrijejo pri ženskah, kar pa ne pomeni, da jo ima v resnici več žensk. Koliko je zares moških z depresijo, ni jasno. Na podlagi tega, da je med moškimi trikrat več samomorov kot med ženskami, sklepajo, da je pri moških veliko več neodkrite depresije. Pa še to: moški z depresijo življenje pogosto nadaljujejo pod krinko alkoholizma.

Zdravje zanje ni prva vrednota
Opažajo tudi, da se moški premalo zavedajo nevarnosti melanoma. Na preventivne preglede pridejo redkeje kot ženske, prav tako so maligni melanomi, ki jih odkrijejo pri njih, globlji kot pri ženskah.
»Za moške zdravje ni prva dobrina,« je prepričan dr. Rick Kellerman, predsednik Ameriške akademije družinskih zdravnikov, ki je leta 2007 naredila veliko anketo med moškimi. »Osemdeset odstotkov jih je dejalo, da se počutijo zdrave kot dren«. Dr. Kellerman poudarja, da se moški tudi veliko redkeje in teže odločijo za spremembo življenjskega sloga v bolj zdravega kot ženske, čeprav so debelost, alkohol in kajenje trije izmed najpogostejših vzrokov za nastanek raka. »Ti super zdravi možakarji, ki jih je zajela anketa, prebijejo v povprečju 19 ur pred televizijskim zaslonom, manj kot pet ur na teden ali manj kot pet minut pa se ukvarjajo s športom,« razočarano poudarja dr. Kellerman.

Vsega pa le ne moremo prevaliti na pleča moških. Zato je pomembno povedati, da je rojena najnovejša teza, da je za tako »mačo« držo in strah pred zdravniki morda kriv testosteron. To ni le spolni hormon, temveč je tudi pomemben življenjski »doping«. Od prazgodovine je testosteron pogonsko gorivo, zaradi katerega so moški manj previdni, zaradi njega so (pogosto nerealno) optimistični in samozavestni. Zaradi njega, žal, včasih spregledajo simptome, ki bi jih lahko opozorili na resne težave.
Artur Štern, doktor bioloških znanosti in esejist, se s tem strinja. »Bolj ko si dedec, huje je. Nočemo biti v podrejenem položaju, hočemo biti mačoti v najboljši izdaji. Prepričan sem, da je ta odpor do zdravstvenih pregledov precej povezan z adrenalinom. Sam sem značilen moški, ki ga ne spraviš k zdravniku.«

Za konec se mi zdi najboljša bistra ugotovitev Marjana Švarca, humorista in imitatorja, ki pa nikakor ni ovrgel trditve o delovanju testosterona: »Pomemben dejavnik zaščite za moške so ženske. Zato jih potrebujemo. In obratno, seveda. Vsak je za drugega pametnejši kot zase. Zato potrebujemo drugi druge, nekoga, ki nas bo pravočasno opozoril, da tokrat samo čajček le ne bo pomagal.«

Maja Smrdu, specialistka klinične psihologije s Psihiatrične klinike Ljubljana: »Za vsakim strahom, tudi za strahom pred zdravniki, je v ozadju občutek, da nimamo nadzora. Pri strahu pred zdravniki je to še toliko očitneje. S pojavom bolezni je (lahko) ogrožena naša eksistenca. Moški imajo morda  bistveno večjo potrebo po nadzoru kot ženske in tudi večjo potrebo po njegovem dokazovanju. K zdravniku bodo šli šele, ko ne bodo mogli več funkcionirati.« 

Dr. Zoran Milivojević, psihoterapevt: »Po osnovni izobrazbi sem tudi sam zdravnik. Zato se najprej, ko kaj ni dobro, poglobim v morebitni problem. Če ugotovim, da gre za kaj resnejšega, prosim kolega, v čigar strokovnost globoko verjamem, naj mi svetuje. Malce nenavadno je morda le to, da je pediater, a mu najbolj zaupam. Žal je vsak zdravnik najprej sam svoj zdravnik. To pa ni dobro, saj so ugotovitve pod vplivom čustev in nezavednih mehanizmov, zato so v takem samodiagnosticiranju pogoste napake, najsi gre za brezbrižnost ali pretiravanje.

Jana št. 27, 7.7.200.