Po lanskih podatkih dela v Sloveniji več kot 40.000 delavcev iz Bosne in Hercegovine. Med njimi je tudi Armin Salihović, tridesetletnik iz majhnega kraja Ravne, približno 50 km oddaljenega od Tuzle. V življenju je delal že marsikaj, a razočaranje, kakršno je zaradi izkoriščanja tujih delavcev izkusil v petih letih na slovenskih gradbiščih, je njegov najbolj boleč spomin. Ker se je postavil zase in se uprl izkoriščanju, so ga ožigosali za slabega delavca, a od upora za svoj prav je nadaljeval do boja za pravice vseh tujih delavcev. Kot aktivist Socialnega centra Rog in iniciative Nevidni delavci sveta si prizadeva za boljše življenje in se neprestano sprašuje: zakaj se morata izkoriščanje in poplava krivic dogajati komur koli izmed nas?

Verjetno si pred desetimi leti, ko je prvič prišel na delo v Slovenijo, ne bi upal pomisliti, da bo v deželi pod Alpami postal aktivist za pravice tujih delavcev, da bo eden od ustvarjalcev in voditeljev oddaje Viza za budućnost, s katero jih vsako drugo nedeljo na Radiu Študent informira in povezuje. Pred dvema mesecema je dobil dovoljenje za stalno prebivanje, zaradi česar bi moral biti vesel. Saj je, a z grenkim priokusom. »Zakaj sem pa kar nenadoma zaradi stalnega bivališča več vreden? Sem zdaj res tako drugačen od drugih, ki tega dokumenta nimajo? Sem zdaj zato boljši človek? Šest let je trajalo, da sem prišel do tega lista!« pove Salihović.
Treba je vedeti, da tuji delavec brez stalnega prebivališča nima nobene socialne varnosti – če ga v teh negotovih časih poženejo na cesto, se brez stalnega prebivališča ne more prijaviti na zavod za zaposlovanje in dobivati nadomestila za brezposelnost. Pot do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje pa je dolga.

Slovenija – obljubljena dežela? Armin prihaja iz petčlanske družine, ki jo je preživljala le očetova plača, mama je bila gospodinja. Njihovo finančno stanje znanja željnemu Arminu ni dopuščalo, da bi po končani srednji lesarski šoli šolanje nadaljeval. Želja po študiju pa še ni ugasnila: »Želim si, da kaj dokončam, da mi uspe, da preprosto postanem legitimen v današnji družbi – kamor koli prideš, je pomembno, kakšno izobrazbo si dosegel. Mogoče bi študiral zgodovino, morda kaj na fakulteti za družbene vede, morda psihologijo.«
Mu bo v Sloveniji uspelo uresničiti za nekaj časa odložene sanje? Kot številni njegovi vrstniki in prijatelji se je tudi Armin v Slovenijo podal v upanju, da ga tukaj čaka boljša prihodnost. Vedno se je nekako znašel – delal je tudi kot mesar in delavec v gozdu, razmišljal je o Italiji, nazadnje se je zaposlil v podjetju s sedežem v Bosni in dobil dovoljenje za napoteno delo v Sloveniji. Večina bosanskih delavcev pride k nam tako. »V medijih se zaposlitev v Sloveniji prikazuje kot izjemna priložnost. Najbolj žalostno je, da ljudje v Bosni zapuščajo tiste svoje uboge službe, da bi prišli na boljše sem. Potem pa se po nekaj mesecih ali letih izkušenj na gradbiščih tolčejo po glavi in ne morejo verjeti, kaj so storili.«

Več v Jani, št. 12, 23. 3. 2010