Kriza je, pravijo. Zdaj se je zamenjala še občinska oblast. Bo ta morda le spoštovala obljubo? Mamut pa čaka. Tako kot razočarani Miha Kač. Za mamuta je porabil nekaj let dela in seveda tudi denarja. Skulptura velikanske živali na njegovem dvorišču je med drugim narejena iz stiropora in lesa, pa cementa in palminih vlaken. Za izdelavo je Miha Kač, ki so mu dane spretnost in veščine, zaradi katerih je bil nekoč tudi inovator leta, izumil marsikateri postopek in orodje. Delo ni bilo niti najmanj preprosto, sploh ne za človeka, ki višine nima prav rad.
Pošast na dvorišču. Najprej je bilo treba seveda izdelati streho, pod njo se je Miha Kač potem posvečal svoji skulpturi. Do zadnje podrobnosti. Strokovnjaki iz Prirodoslovnega muzeja so potrdili pomembnost in natančnost njegovega dela, ga podprli. Tudi družina se je nekako sprijaznila s tem, da mož, oče in dedek večino svoje pozornosti namenja spominu na davno izumrlo bitje. Žena z nasmehom, a vendar z nekaj grenkobe tu in tam še vedno požuga pošasti na svojem dvorišču. Miha Kač je pač tak, predan in delaven.
Tega ga je naučilo, rojenemu sredi vojne, težko otroštvo. Oče mu je umrl, ko je bil star komaj leto in pol. Odraščal je v pomanjkanju, tudi kak udarec skrbnikov je padel, služiti pa je začel že kot otrok. Med drugim je za denar izdeloval vrtne palčke, pozneje kipce znanih ljudi. Prvega, Prešerna, že pri trinajstih letih. To počne še vedno, malo je bilo znanih Kamničanov, ki pri Kaču ne bi dobili svoje podobe. Pozneje so prišli na vrsto tudi številni znani Slovenci. Kakšnih tristo ali več jih je. Prvi, h kateremu si je upal pristopiti Miha Kač, je bil Ciril Zlobec. Tako trdno kot kip je tudi njuno prijateljstvo. Naslednji je bil Alojzij Šuštar. Velik človek, pravi naš sogovornik. Šuštarjev kip ima na njegovem vrtu posebno in pomembno mesto.
Treba je delati. Sprehod po prav umetniško razmetanem ateljeju Mihe Kača je zanimiv. Zdaj svojo zbirko končno počasi le ureja po sklopih, pravi. Umetniki, znanstveniki, igralci, operni pevci … Marsikoga najdete na policah, pa tudi na tleh ali v škatlah. Miha Kač nadvse ceni ljudi, ki imajo ideje. In ki jih ni strah dela. Delati je treba, pravi. Sam je dela, kot rečeno, vajen. Zato čas pogosto prehitro in mimogrede spolzi mimo njega, ko vso pozornost usmeri v tisto, kar nastaja pod njegovimi spretnimi prsti. Zadovoljen je, ko so z njegovim izdelkom zadovoljni ljudje, ki jih upodobi. Naročniki, ki mu omogočajo, da lahko preživi, kljub temu da ni povsem zdrav. Invalidska penzija pač ni prav velika.
Ledvice mu že od nekdaj grenijo življenje, tudi kakšna druga tegoba ga napade. Ko je bil pred komisijo za upokojitev, je odločilo, da ga nekoč davno niso sprejeli v vojsko. S tem živi, sprijaznil se je, pazi pa, kaj poje. Le mamut, se mi zdi, mu je nekoliko načel ta red. Shujšal je za dvanajst kilogramov, pove. Zaradi težaškega dela in tudi zaradi razmišljanja. Preden je velikanska žival zasedla njegovo dvorišče, je nastalo veliko manjših odlitkov. Pokaže mi najpomembnejšega, tridesetkrat manjšega od končnega izdelka, na katerem je premeril vse, kar je bilo treba, saj potem ko je na lestvi in s posebnim vozičkom obdeloval gromozansko gmoto, seveda ni imel pregleda nad podrobnostmi.
Sproti se je učil in izumljal. Pri drži mamutovega telesa mu niso pomagale le slike, pa primerjava s sloni, na primer, ampak tudi njegova dobra zaščitniška prijateljica. Petnajstletna muca Tara, ki je ves čas v njegovi bližini. Prede, kadar jo poboža, srepo pogleduje obiskovalca, ki se mu pusti pobožati šele po tem, ko se prepriča, da ima dobre namene. Tara in še trije mačkoni se ves čas motajo v bližini Mihe Kača. Tudi takrat, ko dan zamenjuje za noč in včasih pozabi, da je treba tudi jesti in počivati.
Nima imena, ima pa dušo. »Življenje je kratko, umetnost je večna,« večkrat ponovi med našim obiskom. Zunaj je peklensko mrzlo, toploto hiši in Kačevemu ateljeju daje energija lastne elektrarne. Miha Kač ne zna namreč izdelovati le kipov, tudi marsičesa drugega se je že lotil. Le za modele letal nima več časa, pove, jih je pa v svojem življenju naredil veliko. »Ta spretnost je človeku dana, nekaterih stvari se ne moreš naučiti,« pravi. Skrivnost je v duši, ki jo vdihneš svojemu izdelku. Računalnik lahko naredi marsikaj, ampak dušo lahko dajo le roke in domišljija človeka.
Pogovarjava se o tem, kako je izdeloval svojega mamuta. Tehnike pač, ki jih dobro razumejo le strokovnjaki. Vsi drugi pa lahko v skulpturi prepoznamo tisto dušo, o kateri se pogovarjava. Mamut Mihe Kača, ki sicer nima imena, izvem, je namreč na nekakšen presunljiv način zares videti živ. Kot da se njegovo rahlo napeto telo zares pripravlja, da bo naredil korak, na katerega opozarja njegova nekoliko dvignjena noga. In kot da vas njegovo oko zares nepremično opazuje, ne glede na to, s katere strani ga opazujete. Prav z mamutovimi očmi se je Miha Kač še posebej skrbno ukvarjal. Neštetokrat se je, kljub nelagodju zaradi višine, povzpel na lestev in iskal pravi položaj za oko, zato da je ustvaril vtis živosti svoje velikanske skulpture.
Le obljubo bi bilo treba izpolniti. Mamut, ki kljub nekoliko očitajočemu ženinemu pogledu spada prav na to dvorišče, kjer je zdaj, bi seveda moral dobiti tudi svoj bronasti odlitek. Negativ je narejen, livar ga hrani na svojem podstrešju in čaka na birokratski blagoslov, da začne z odlivanjem v bron. Nekaj več kot sto tisoč evrov bi bilo potrebnih. Ni poceni, ampak po drugi strani gre za drobiž, če pomislimo, za kaj vse se porablja proračunski denar. Težave tičijo v komunikaciji, v sposobnosti, da bi ljudje stopili skupaj in se za skupno dobro morda odrekli kakšnemu metru svoje zemlje.
Velikanskega mamuta lahko tako zdaj vidite le na dvorišču Kačeve družinske hiše. Ljudje prihajajo, najbrž tudi zato, ker Kačevi živijo v bližini Županjih njiv, znanih po kapelici s kipom Marije, ki pred pomembnimi dogodki menda obrne oči. Med našim obiskom je njen pogled čisto miren. Zato pa nas skorajda srepo spremlja pogled mamuta, ki še vedno čaka na svoj bronasti odlitek, na svoj mir. Tako kot na svoj ustvarjalni mir še vedno čaka Miha Kač. Pa samo obljubo, ki so mu jo nekoč dali, bi morali spoštovati in izpolniti.
Kaj pravi kamniški župan?
Na naše vprašanje, kaj o zapletih s skulpturo mamuta pravi novi kamniški župan Marjan Šarec, so nam iz njegovega kabineta poslali tale odgovor: »S problematiko mamutove skulpture se je župan Marjan Šarec seveda že seznanil. Za pretekle projekte župan ne more odgovarjati, zaveda pa se, da je treba zadevo nekako rešiti. Sredstev za omenjeni projekt v proračunu za leto 2011 ni predvidenih, saj je proračun zelo okrnjen, vsekakor pa bomo iskali ustrezne rešitve, da mamutova skulptura najde v občini Kamnik svoje mesto.«
