Številne je začudilo, da je Karem o svoji bolezni spregovoril javno, na televiziji. Približno leto po tem, ko je izvedel za diagnozo, se je odločil, da bo v neki športni oddaji povedal, da je zbolel. Karem je dotlej o svojem osebnem življenju dokaj nerad govoril. Ko je še igral za Lakerse, na primer, se je novinarjem izogibal, kolikor se je le dalo. Pozneje, ko je postal trener in svetovalec v klubu, je bil najbolj znan po svojem molku. O njem so govorili kot o nekomunikativnem človeku. Zaradi tega ga marsikdaj niso hoteli sprejeti kot strokovnjaka na področju, ki ga je zagotovo obvladal bolj kot tisti, ki so nazadnje dobili delo namesto njega.
Pravi korenjak
Karem se je rodil kot Ferdinand Lewis Alcindor, njegova mama je bila nadzornica v veleblagovnici, oče policist in vnet jazzovski glasbenik. Ob rojstvu je tehtal 5,73 kilograma in meril 57,2 centimetra. Ogromen novorojenček, bi lahko rekli. Tak je bil vedno: ogromen. Za košarkarja je imel idealno višino: 2,18 metra. Starši so ga vzgojili v katoliški veri, vendar je pozneje, ko je bil že znan košarkar, prestopil med muslimane. Razložil je, da so prišli njegovi predniki kot sužnji večinoma iz muslimanskih dežel. Njegov oče je namreč raziskal družinsko poreklo. Karemu, ki je zaradi barve svoje kože doživel vso bedo poniževanja rasistične okolice, je odkritje korenin veliko pomenilo. V enem od intervjujev v tistem času je pojasnil, da je končno dobil občutek, da je nekdo. Postal je svetovno slaven, igral je v nekaj filmih in nadaljevankah, napisal je sedem knjig, poleg tega še vedno sodeluje pri vzgoji mladih, nadarjenih košarkarjev. V zadnjih dveh letih je tudi nekakšen ambasador za bolnike s kronično mieloično levkemijo. Pridružil se je dobro znanemu kolesarju Lanceu Armstrongu v njegovi fundaciji Live Strong, v kateri se trudijo, da bi ljudje izvedeli čim več o svoji bolezni, hkrati pa zbirajo denar za podporo raziskovanju novih zdravil proti raku in tudi raziskovanju raka samega.  Po Lanceovih besedah je dolžnost preživelih, da spregovorijo o preživetju, o premaganem strahu in dajejo ljudem upanje.  Zaveda se, da se vsak bolnik, ko mu zdravnik sporoči, da ima raka, na smrt prestraši. Marsikdo najprej pomisli, da so mu dnevu šteti. Kako dolgo še, je  temeljno vprašanje, ki blodi po glavah bolnikov. Vprašanje, na katero zdravniki ne znajo odgovoriti. Tudi kadar odgovorijo nanj, se lahko izkaže, da so se zmotili. 
Samurajski način: poglej smrti v oči!
»Tudi mene je bilo najprej strah, kaj pa drugega. Najprej sem pomislil, da bom kmalu umrl. Potem pa sem si rekel, da se bom s tem spopadel na samurajski način: zrl bom smrti v oči brez strahu.« Karem se je namreč od mladih let ukvarjal z borilnimi veščinami v šoli Brucea Leeja. Zato je tudi nastopil v Bruceovem filmu kot njegov nasprotnik. Posnetek tega dvoboja je legendaren in si ga lahko vsak ogleda na YouTubu. Samurajski način mu je pomagal, da se je umiril in pripravil na boj. Zdravniki so mu razložili, da bolezen ne pomeni smrti, da imajo na voljo odlična zdravila, z uživanjem katerih lahko bolniki še dolgo živijo. »Pomagalo mi je tudi, da moj sin študira medicino na University of California v Los Angelesu. Ker je dosti bolje razumel, za kaj gre, mi je tudi lažje razložil. Levkemije je več vrst, mi je rekel. Moja ni bila med najnevarnejšimi. Dobil sem zdravila v obliki tablet, ki jih moram redno jemati, na preglede pa hodim približno enkrat na dva meseca, ko mi tudi pregledajo kri,« je povedal Karem v televizijskem intervjuju (tudi posnetek tega lahko vidite na YouTubu). Ko ga je novinar vprašal, katero zdravilo so mu zdravniki predpisali, je odgovoril, da bi bilo nesmiselno, če bi mu to povedal. Ker je levkemije več vrst in ker je bolezen zelo »osebna«, kar danes ugotavljajo onkologi za skoraj vse vrste raka, je nemogoče eno obliko zdravljenja razglasiti za edino pravilno in ljudi zavajati, da bi bil tudi pri njih uspeh zdravljenja boljši, če bi dobili isto zdravilo. Po Karemovem mnenju je najpomembneje, da bolezen odkrijejo zgodaj, saj ima moderna medicina na voljo terapije, s katerimi jo lahko učinkovito ustavijo. To je  sporočilo, ki bi ga morali slišati vsi bolniki z rakom. »Nikar se ne predajajte obupu ali samopomilovanju. Če čutite, da ste tukaj z namenom, sledite temu z vso vnemo,« pravi.
Njegovo življenje se od trenutka, ko je izvedel, da ima raka, skoraj ni spremenilo. Izjema so le redno jemanje zdravil in obiski pri zdravnikih. Na vprašanje, ali je spremenil svojo prehrano oziroma karkoli drugega v svojem vsakdanjem življenju, je odgovoril, da je spremenil malenkosti. »Svinjine ne jem, moja prehrana pa je bila vedno zelo raznolika. Edino, kar sem spremenil, je, da ne jem kosila. Prebral sem, da z leti potrebujemo manj kalorij. Odkar ne jem kosila, sem shujšal na svojo težo iz časov, ko sem aktivno igral košarko. Poleg tega še vedno redno treniram: tečem, delam vaje iz joge, dvigujem uteži in podobno. Z zdravili nimam težav, le občasno imam prebavne motnje ali krče v mišicah. Neki zdravnik mi je svetoval, naj pijem tonik, ki vsebuje kinin. Poskusil sem in pomagalo je. Imam veliko srečo, kajti številni se na zdravila odzovejo drugače, lahko čutijo hujše stranske učinke, jaz pa ne,« je povedal Karem.
Zdravljenje kronične mieloične levkemije
Kronična mieloična levkemija (KML) je ena najpogostejših oblik levkemije, za katero je značilno nastajanje preveč belih krvnih celic. Več kot 95 odstotkov bolnikov s KML ima kromosom philadelphia (od tod oznaka Ph+). Zaradi gena BCR-ABL, ki je na kromosomu philadelphia, nastaja posebna beljakovina, ki spodbuja razvoj bolezni  v napredovalo, tako imenovano blastno fazo. Terapija je vedno usmerjena v zaviranje beljakovine BCR-ABL.  Tarčno zdravilo imatinib (glivec) sodi med prvo izbiro za zdravljenje KML. Vendar pa je od oblike in razvitosti bolezni odvisno, ali oziroma kaj bodo temu zdravilu še dodali. Po enakih smernicah (in z enakimi zdravili) zdravijo KML tudi hematologi v Sloveniji.
Včasih je bila pogosta metoda zdravljenja presaditev kostnega mozga. Danes jo zaradi učinkovitih zdravil hematologi predlagajo le tistim bolnikom, ki jim lahko najbolj koristi glede na tveganje. Veliko je namreč odvisno od tega, v kakšnem stanju je bolnik. Pomembna je tudi njegova starost.  Hematologi se pogosto odločajo za kombinacijo zdravil in terapij.
Za  bolnike, ki so jim bolezen šele odkrili, so pomembni rezultati triletne raziskave z novim zdravilom nilotinib (Tasigna), ki  jih  je na zadnjem hematološkem kongresu v Orlandu na Floridi predstavil italijanski strokovnjak prof. Gianantonio Rosti (Department of Hematology and Oncology, University of Bologna). Rezultati so zelo spodbudni, saj kažejo, da zdravilo spodbudi hitrejši odziv organizma v boju proti bolezni, da odziv traja dlje in je stabilen več kot tri leta, kolikor je raziskava trajala. Možno je tudi, da ima zdravilo enak učinek tudi dlje, a seveda tega še ne morejo vedeti. Nilotinib je bil sicer doslej  namenjen bolnikom, ki se niso odzvali na zdravljenje z imatinibom.
Med novejšimi tarčnimi zdravili je tudi dasatinib (sprycel), ki naj bi ga prav tako dobili bolniki v prvi fazi bolezni, pa tudi pozneje, če se na druge oblike zdravljenja niso odzvali.