Če ne bi odstopila pred dvema tednoma, bi to seveda zagotovo storila takoj po sprenevedavem obnašanju gospoda Lawrencea Picarda na zadnji tiskovni
konferenci. Lahko le zavidam in privoščim gospe Mileni Zupančič, da je odpotovala v tujino in se je srečno izognila poslušanju cinizma, ki je vel na konferenci.

Človek, ki je soodgovoren za današnji položaj, saj je bil o njem obveščen skoraj na začetku, vsekakor pa bistveno pred nama, kritizira najin odstop in pravi, da sva z njim izničili, kar sva dobrega naredili. Glede na dejstvo, da me je uslužbenec urada iz Ženeve gospod Lawrence Picard po moji zares burni reakciji zaradi njegove izjave poklical in se mi za omenjeno izjavo telefonsko tudi osebno opravičil, recimo temu, da njegovo neokusno izjavo jemljem pogojno.
Drugi, še večji cinizem, ki veje iz nastopa Unicefa, pa je njihov poudarek, da se
pogovarjamo o dve leti starih zadevah. Res je, dve leti sem čakala v upanju, da mi bodo na Unicefu namenili toliko pozornosti, da bi jim uspelo utemeljeno mi pojasniti vprašanja in kritike, ki so me do konca razdražile. Koliko časa bi oni še potrebovali, da bi danes lahko utemeljeno govorili, da gre za lanski sneg?
Bila sem več kot korektna ter potrpežljiva. Že pred dvema letoma sem po Unicefovi novinarski konferenci novinarjem dejala: »Še vedno upam, da gre za šum v komunikaciji. Unicefu vsekakor dajem najprej možnost, da mi na vprašanja odgovori, saj načeloma organizaciji zaupam. V nasprotnem primeru bom odstopila in svoj odstop javnosti tudi razložila.« To se je tudi zgodilo.
Tudi trditev ge. Alenke Jež Heinc, ki pravi, da so bile maja 2009 pojasnjene vse najine pripombe, je neresnična. Bila je tam, ko sva dobili zgolj odgovor na razliko v knjiženju pol milijona dolarjev.
Na vsa druga vprašanja, ki jih omenjam v odstopnem pismu, nikoli nisem dobila
odgovora, le obljubo vodstva, da mi bodo to naknadno pojasnili.
V svojem odstopnem pismu sem napisala, da pojasnilo glede polmilijonske razlike sprejmem, a z zadržkom. Kajti nihče mi v zanikanju resničnosti obstoja te razlike do danes ni pokazal nobenega dokumentiranega nakazila ali prejemka iz leta 2007, logičnega pojasnila o nizki menjalni vrednosti valut leta 2007, takratne ocene prihodka, na podlagi katere se menda med drugim dela poročilo Unicefa o prejemkih.
Ob tem pa še nesramno vodena seja izvršilnega odbora, na kateri Blaž Habjan, ki je na zadevo opozoril, ni dobil pravice do besede (?!). Naj se po vsem, kar se je dogajalo, res zadovoljim s predavanjem o principih obračunavanja v Unicefu in Unicefu Slovenija? Lahko je 1000-krat vse pošteno in prav, vodstvo Unicefa Slovenija bi moralo odgovarjati za aroganco, ki je pripeljala organizacijo v ta tragičen položaj.
In Unicef Ženeva bi to lahko in moral doseči.
Da tistemu vodstvu res nisem mogla zaupati, potrjuje tudi pismo Pošte Slovenija
izpred tedna, ki pravi, da so denar iz naslova preveč plačanega računa vrnili takoj, ko jih je UNICEF Slovenija o tem obvestil. Prej je po zagotovilih vodstva veljalo, da so v letu dni trikrat poskušali dobiti sredstva nazaj, Pošta pa je povedala, da so klic na to temo od UNICEF-a prejeli šele 22. 12. 2008. Mar dlakocepim? Kaj bi se zgodilo z 22.000 evri donatorskih sredstev, če v začetku decembra zaposleni ne bi obvestil predsednice in izvršilnega odbora? Danes se v. d. direktorica Ježeva lahko spreneveda, kolikor hoče, leto dni je bila redno opozarjana s strani podrejene, da je storila napako, in je ni popravila. Ob tem ji je stala ob strani tudi takratna direktorica.
Tudi trditev gospe Alenke Jež Heinz, da z nami niso prekinili sodelovanja, pač pa se na povabila nisva mogli odzvati oziroma se nisva želeli udeleževati, je čisto sprenevedanje. V letih 2009 in 2010 sem se naivno in korektno v skladu s svojo funkcijo še naprej odzivala na prošnje sekretariata, opravljala predavanja po različnih slovenskih šolah in vrtcih, v letu 2009 sem jim izpeljala in pripravila celoten dogodek ob praznovanju 60. obletnice prve Unicefove voščilnice, zanj pridobila celo sponzorje in delala do zadnjega. Samo vodstvo Unicefa pa je, poudarjam še enkrat, z menoj in Mileno Zupančič popolnoma prekinilo komunikacijo, in to o temah, ki so bile ključne.
In medtem ko je znotraj sekretariata vrelo, se je vodstvo pretvarjalo, da je situacija idealna, in sproti pometalo pod preprogo, vendar se je po vseh letih pometanja izkazalo, da je preproga premajhna, in sedaj prosijo Ženevo, da jim posodi svojo.
Ob odhodu direktorice Maje Vojnovič nisem dobila z njene strani niti obvestila o odhodu v pokoj. O vseh pravnih prekrških, v katerih so danes kot društvo, nisva bili uradno nikoli obveščeni. Tik pred svojim odhodom na porodniški dopust (jeseni v 2010) je z mano kontaktirala svetovalka za stike z javnostjo in me vprašala, ali pridem na krajši klepet, ki pa sem ga odločno odklonila. Po vsem nemarnem odnosu in izogibanju odgovorov na vprašanja mi resnično ni bilo do nikakršnih klepetov več.
Zato sem zahtevala s strani v. d. direktorice (za katero nisem niti vedela, kdaj je to postala) formalno obrazložitev o nastali situaciji in uradno pisno povabilo na sestanek z vsemi ambasadorji, kjer sem pričakovala ustrezne odgovore. Poudarila sem, da pričakujem osebno povabilo, obrazložitev ali telefonski klic nove v. d. direktorice, saj bi se konec koncev po tolikšnem molku to spodobilo. In tega Alenka Jež Heinz ni storila. Nikoli ni z menoj kontaktirala pisno, osebno ali telefonsko. To indiferentno obnašanje pa je mojemu sodu izbilo dno. Ob izjavi, da je treba vložiti denar, da ga lahko tudi zbereš, pa se lahko žal samo grenko nasmehnem. Nič da nič, to drži, vendar do kod gredo mejni stroški? Doktrina zbiranja sredstev mene in gospe Milene Zupančič je bila zgrajena na drugačnih temeljih.
Izjava »ostro nasprotujemo« je maček v žaklju. Naj vendar že končno nastopijo z argumenti, namesto da se izogibajo konkretnim vprašanjem. O sramoti štirih tožb za mobing in treh na delovnem sodišču pa sploh nimam namena več izgubljati besed.
Prilagam pa še konkretna vprašanja, na katera v zadnjih dveh letih na UNICEF-u Slovenija niso uspeli odgovoriti, nekatera pa jim niti nisem uspela zastaviti. Če jih imajo, argumente namreč, potem bodo nanje z lahkoto odgovorili. Mogoče boste drugi bolj uspešni pri izterjavi odgovorov.

Vita Mavrič

- Kako to, da je UNICEF glede 22.000 evrov preveč plačanega računa, le trikrat
v letu 2008 kontaktiral Pošto Slovenija, kakor izhaja iz direktoričinega
pojasnila IO-ju?
-
- Pošta pravi, da niti tega ni bilo, ampak da je bila prvič na problem opozorjena
šele 22. decembra 2008. Kdo tu zavaja oz. je zaveden?
- Katera revizija je zaznala napako pri izstavljenem računu Pošte Slovenija, kar
trdi v. d. direktorica? Ali decembra poteka kakšna redna revizija?
- Zakaj niste IO-ju in nam ambasadorjem nikoli razložili, kaj se je zgodilo 2007,
da je prišlo do neobičajno velike razlike (pol milijona dolarjev) v poročilih
Unicefa in po drugi strani poročilu vašega odbora o višini prispevka Unicefu?
- Zakaj tega takratna direktorica ni za javnost in interno raziskala takoj, ko je bilo
izdano poročilo Unicefa, ampak je informacijo utajila – preprečila distribucijo
Unicefovega poročila?
- Kako je IO sankcioniral to prikrivanje informacije?
- Zakaj ambasadorkam niso bili pojasnjeni razlogi za po Habjanovem mnenju
oškodovanje organizacije v ostalih primerih, ki jih je v svojem opozorilu
izpostavil (drage marketinške kampanje, nepotrebno pošiljanje direktne
pošte, uničevanje voščilnic)? S prvim pojasnilom sva bili očitno nezadovoljni.
- Kako je res mogoče, da ste po dveh letih neuspešne prodaje na podlagi
triletne pogodbe s Pošto voščilnice dobavili tudi zadnje leto in jih čez pol leta
uničili?
Glede mobinga:
- Prejeta je tožba za mobing od 4 zaposlenih (treh samohranilk). In da potekajo
še tri pravde na delovnem sodišču? Ali to drži?
- Kako je tekel postopek? Preiskava? Delovni inšpektor? Suspenz? Zagovor?
- Kdo naj bi izvajal mobing?
- Kako se je na to odzval urad v Ženevi? Ali je bil seznanjen? Kako drugi odbori,
nadzorni odbor, častno razsodišče?
- Preostala vprašanja:
- Zakaj je odstopil zadnji predsednik? In na kakšen način? Pravno legalno?
- Je morda še vedno uradni zastopnik Unicefa?
-Kdo nadomešča predsednika društva UNICEF in na kakšni pravni podlagi?
-Kdo sedaj predstavlja Unicef Slovenija? Ali je izvoljen zakonito in pravilno?
-Legitimno in legalno?
-Kdo zakonito predstavlja društvo UNICEF?
-Zakaj ni bila sklicana skupščina zaradi volitev novih funkcionarjev?
- Zakaj so odstopili še trije člani izvršilnega odbora?
- Zakaj ima nadzorni odbor samo eno članico?
- Kako sedaj delujete? Zakonito?
- Kdo vodi sekretariat? Po kakšnem sklepu?
- Kdo nadzira finance?
- Ali ste izvedli izredno revizijo, kot je zahteval predsednik in obljubila Ženeva?
Kakšni so rezultati in kdo jo je izvedel?
- Koliko absolutno zbranega denarja gre v New York in koliko v Ženevo, kamor
očitno gre denar po novem, kot smo lahko prebrali v poročilih z novinarske
konference?
- Koliko stroškov absolutno, glede na zbrana sredstva, ima odbor?
Glede individualne pogodbe in odpravnine ter plače izvršne direktorice:
- Kolikšno plačo je prejemala izvršna direktorica?
- Koliko odpravnine je dobila oz. koliko ji pripada po individualni pogodbi?
- Ali je poleg plače prejemala še kakšne nagrade? Kakšne? Kdo jih je odrejal,
sklep, avtorizacija?
- Kdo je podpisal individualno pogodbo z izvršno direktorico? Ali je bil izvršilni
odbor seznanjen s to pogodbo?
In še vprašanje glede Fundacije:
- Čigav predlog je prehod na fundacijo?
-Kdo bi jo ustanovil? Člani? Ženevski urad?
-Ali bi sedanji funkcionarji v njej sodelovali? Kandidirali?
- Kako bo s prenosom premoženja in kdo bo o tem odločal?

ODSTOPNA IZJAVA
Sporočam vam svojo odločitev, da prekinjam sodelovanje kot regionalna ambasadorka z Društvom UNICEF Slovenija.
Listino o imenovanju za ambasadorko UNICEFA sem prejela iz rok takratnega predsednika Republike Slovenije g.Kučana novembra 1997. To nalogo sem opravljala trinajst let. Nikoli nisem štela ur, dni, tednov in mesecev dela, ki sem jih posvetila pomoči potrebnim otrokom. Odveč je ponavljati, da je bilo vsa leta moje delo popolnoma prostovoljno, torej brezplačno. Ker sem delo ambasadorja otrok razumela kot plemenito poslanstvo, sem se mu predajala z vsem svojim znanjem, srcem in energijo. Moja zdajšnja odločitev je bila zato resnično težka.
Razmere v UNICEFU Slovenija so se zelo spremenile. Na začetku mojega mandata je bilo sodelovanje tesno in plodno z vsemi: s takratno predsednico društva Andrejo Černač - Meglič, izvršno direktorico Majo Vojnovič, s prizadevnimi sodelavci UNICEFA v Mariboru, Novem mestu, Cerkljah na Gorenjskem, itd. , z mnogimi delavci UNICEFA in ambasadorji iz drugih držav. Takrat sta bila na UNICEF-u Slovenija le dva redno zaposlena. Bilo je potrebno trdo delo, da je UNICEF postal široko prepoznavna in kredibilna organizacija tudi v Sloveniji. Le tako smo lahko spletli široko mrežo darovalcev, tako posameznikov kot podjetij. Moje "zadolžitve" so bile številne in najrazličnejše: obiski na terenu med ogroženimi otroki v Aziji, Afriki, Hondurasu, v Bosni, med kosovskimi begunci v Makedoniji, v Palestinskih naseljih v Jordaniji, tibetanskimi begunci v Nepalu, itd. Moje najpomembnejše delo je bila pomoč pri zbiranju sredstev za otroke. Zato sem na mnogih srečanjih v krajevnih skupnostih, knjižnicah, v podjetjih, z gospodarstveniki, v brezštevilnih intervjujih za različne medije, z vodenjem in sooblikovanjem Unicefovih koncertov ljudi seznanjala s problemi in stiskami otrok in žensk v t.im. nerazvitem svetu in jih hkrati naprošala za pomoč. Poleg rednih akcij zbiranja pomoči smo uspeli narediti kar nekaj uspešnih posebnih akcij: "Posvoji punčko", "Za drobiž sveta", "Podari mi kozo", "Slovensko gospodarstvo za bosanske otroke", itd. Obiskovala sem šole, vrtce, domove za starejše, skupine odraslih in otrok s posebnimi potrebami. Bojim se, da tudi člani izvršilnega odbora niste seznanjeni z delom ambasadorjev. Naše prošnje pred približno letom in pol, da se srečamo in se o vsem pogovorimo, niso bile nikoli uslišane.
S strani UNICEFA Slovenija sem bila včasih redno seznanjena z vsemi dejavnostmi in tudi s finančnim poročilom. Vedno sem želela natančna poročila o tem, kam gre denar darovalcev.
V zadnjih letih pa se je število zaposlenih na UNICEFu Slovenija močno povečalo (natančnega števila ne poznam). Moj status v društvu je že nekaj časa popolnoma marginaliziran. Skoraj nobenega sodelovanja ni več.
Nisem seznanjena, kdo sploh je predsednik društva, kdo je izvršni direktor, kdo je v izvršilnem odboru, kdo so člani nadzornega odbora, ne vem, kako se razporeja denar darovalcev, nisem seznanjena z načrtovanjem posameznih akcij. Bojim se, da se že nekaj časa zaposleni ukvarjajo predvsem sami s seboj, da se prerivajo za položaje in vpliv. Neuradno pa poslušam govorice, da se je nabralo kar nekaj nepravilnosti v delovanju društva.
Občutek imam, da aktivnosti niso več usmerjene izključno v dobro otrok. To me skrbi, zato se v takem društvu ne vidim več.
Težko življenje mnogih otrok in žensk po svetu, žal pa vse bolj tudi pri nas doma, me boli, zato bom njihova zagovornica ostala za zmeraj.
Ker sem dolga leta nagovarjala ljudi, da s svojimi prispevki pomagajo reševati probleme nemočnih in ubogih, se mi zdi prav, da jih seznanim s svojo odločitvijo. Mnogim, ki ste mi zaupali, se še enkrat zahvaljujem v imenu pomoči potrebnih otrok. Brez vaše pomoči ne bi mogli rešiti življenja marsikaterega otroka.
Milena Zupančič

 Prekinitev sodelovanja z UNICEF-om Slovenija

Od leta 2002 sem javno delovala kot ambasadorka dobre volje Unicefa Slovenija. Danes javnosti in Unicefu Slovenija sporočam, da sodelovanje z Unicefom Slovenija prekinjam. To sporočilo naj velja tudi kot formalno obvestilo organizaciji.
Moj odhod je visel v zraku že vsaj leto in pol. Takrat sva z ambasadorko Unicefa Slovenije, gospo Mileno Zupančič, od takratne predsednice Zore Tomič in izvršne direktorice Maje Vojnovič, zahtevali natančna pojasnila glede poslovanja organizacije in vprašanja najinega statusa v njej. Do ambasadorjev je namreč prišel podatek, da obstajajo nepravilnosti v finančnih poročilih.
Tako sem 23. aprila 2009 Izvršilnemu odboru Unicefa pisala pismo in zahtevala odgovore na vprašanja, ki jih je med nami sprožil takrat še zaposleni na Unicefu Blaž Habjan. Svoje pomisleke glede delovanja Unicefa je naslovil na vse ambasadorje. Opozoril nas je na nepravilnosti v finančnih poročilih, »enoletno brezobrestno posojilo« Pošti Slovenija v višini 22.000 evrov, na problem prekomerne porabe sredstev namenjenih promociji v
višini 18.000 evrov in snemanje spota v višini 18.000 evrov ter za uničevanje neprodanih voščilnic. Navedena opozorila so me zdramila. Problematika se mi je zdela pereča, saj so se mi porajala vprašanja glede odgovornega in gospodarnega vodenja te organizacije.
Kot ambasadorka Unicefa Slovenija sem se čutila dolžno, da skrbim tudi za odprte in pregledne odnose z darovalci. Zato sem želela pojasnila o zadevah, ki bi jih morda lahko tudi krivično ocenila kot nepregledne.
Takšna se mi je zdela tudi ta razlika med poročili. Ambasadorji smo med drugim nemalokrat izpostavljeni neprijetnim vprašanjem, ki zadevajo ugled in verodostojnost dela Unicefa, zagovarjamo pa ga lahko zgolj z argumenti. V tem primeru mi jih je zmanjkalo precej. Včasih smo bili ambasadorji obveščeni, kam gredo sredstva, na kakšen način, za kaj in kako in ali so gospodarno porabljena. Sčasoma je bilo teh informacij vedno manj, nekomunikacija oziroma diskomunikacija pa vse večja.
Po srečanju s predstavnikom Unicefa iz Ženeve sva z gospo Mileno Zupančič dobili odgovor, da je šlo zgolj za razliko v knjiženju. Sprejmem. Predstavnik iz Ženeve je bil sicer strokovno jasen in prepričljiv. Njegovi argumenti so bili, da se različna obdobja različno obračunavajo, ni pa razložil, kaj se je zgodilo v letu 2007, da je prišlo do takšnih razlik. Tega še danes ne razumem. In preveč plačan račun Pošti Slovenije? Najbrž nikomur ni težko že na pamet izračunati, da iz 22.000 evrov v enem letu celo v kriznih časih lahko potegneš 2.000 evrov obresti. Samo za primer, z 2.000 evri cepimo 100 otrok proti vsem otroškim boleznim?! Šokiral me je tudi podatek, da je bilo za promocijo nadaljevanja akcije Burkina Faso potrošenih 18 tisoč evrov?! Kako naj bi vse to sprejela mirno in brez pojasnila? Da ne izgubljam besed o tem, da se je v času, ko je ledino orala ambasadorka Milena Zupančič in še tudi nekaj časa zatem, ko sem leta 2002 mesto ambasadorke sprejela jaz, vse skupaj delalo brez velikega razmetavanja s sredstvi, skromno in kar se le da varčno ter v prid otrokom, a vendar z izjemnimi rezultati. V letu 2009 pa je imelo društvo že kar 15 zaposlenih?! Očitno so moja drezanja za verodostojnimi odgovori pri društvu sprožila zgolj revolt in odpor. Vendar osebno ne čutim nobene potrebe, da bi izigravala nepotreben okrasek organizacije, ki sem se ji pridružila z veliko mero empatije. Ne štejem brezplačnih ur dela, predavanj, obiskov šol, vrtcev, obiskov zares kriznih področij. Lepo, a obenem nehvaležno delo, saj moraš kar naprej zagotavljati verodostojnost Unicefovega delovanja, kateremu slovenska javnost nikoli ni bila pretirano naklonjena. Zaradi tega sem bila deležna precej pikrih in nemarnih pripomb zoper katere sem se lahko borila le s proti argumenti. Dokler sem jih seveda imela.
Razen do približne obrazložitve glede razlik v finančnih poročilih se do preostalih odgovorov na omenjena vprašanja z ambasadorko Mileno Zupančič nisva dokopali. Organizacija je z nama v tem času, od aprila 2009, prekinila skoraj vse stike. Človek, ki mu je bog dal, da vidi in mu tega še ni vzel, pa seveda vidi tudi reči, ki se ga neposredno ne tičejo. Tako sem ves čas imela priložnost z distance opazovati organizacijo, ki jo je naprej v cikcaku gonila neka zdrava inercija. Že nekaj časa pa se zdi, da ta cikcak ne vodi več naprej, ampak v krog.
Ugled Unicefa v Sloveniji pada, nimajo vodstva, društvo vodijo ljudje, ki jih niti spoznala nisem. Ne poznam njihovih načrtov, seznanjena nisem z ničemer. Humanitarno, prostovoljno in častno delo v korist otrok sem vsa ta leta opravljala popolnoma brezplačno, kar poudarjam, da ne bi imeli darovalci še zaradi tega slabega občutka. Bilo mi je v veliko zadovoljstvo in verjela sem, da s tem premikam meje človeške otopelosti. Žal se poslavljam z grenkobo. Težko mi je, saj osem let ni malo.
Kljub vsemu sem mnenja, da je bilo narejenega veliko dobrega v korist otrok. Niti za trenutek mi ni žal časa, ki sem ga namenila reševanju kritičnih situacij tako v Albaniji kot v Afriki. Zato se ob tej priložnosti zahvaljujem vsem, ki ste kadarkoli pomagali in prispevali za pomoč otrokom po svetu, mi prisluhnili in se na moje pozive k sodelovanju odzvali. Moje delovanje v pomoč otrokom oziroma komurkoli, ki je pomoči potreben tako ali
drugače se nadaljuje, moja moralna obligacija do sebe in darovalcev pa je, da kot ambasadorka dobre volje pri Unicefu Slovenija odstopim.
Vita Mavrič
Ljubljana, 12.1.2011