Kako je lahko diplomirana pedagoginja in sociologinja, ki je delala na Zavodu za statistiko, ubrala pot osebnostnega razvoja, rasti, novega učenja? »Vedno so me zanimali ljudje, tudi na zavodu, kjer sem se naučila tudi vodenja velikih projektov. Ključ, da sem odšla v osebnostno svetovanje, je bila ustvarjalnost: to je bil levji skok iz varne službe v status samostojnega raziskovalca, ki je tudi danes dober izziv. Toliko novih stvari, znanj se je odprlo, da sem hotela preveriti, ali držijo in pomagajo.«
Zdravje je rezultat ravnotežja. Pot osebne pomoči sočloveku je zaznala že med študijem sociologije, saj jo je izredno pritegnila transakcijska analiza. »Že takrat se mi je zdelo, da se v njej skriva ključ do razumevanja same sebe. Srečevala sem se z bolečimi zgodbami in ljudmi, ki so hoteli vzeti slovo od življenja: vedela sem, da se veliko tega ne bi dogajalo, če bi delovala skupnost in če bi imeli dovolj znanja in orodij.« Njenega šolanja je bilo precej, spoznavanja metod in načinov pomoči tudi. »Ljudje smo zelo različni: nekdo, ki je razbolel, ne prenese dotika in ne more niti na masažo, si pa lahko pomaga s tehniko dihanja; drugemu pomagajo barve, tretjemu kristali … Veliko je poti, če poznaš cilj, cilj pa je, kako doseči čim večje ravnotežje. Dostikrat govorimo o zdravju, a zdravje je produkt ravnotežja – in ravnotežje je glavni cilj.« Pa še nečesa se je naučila med svojim nabiranjem znanja in potovanji. »Pomembno je, da se odpreš svetu in ga spoznavaš: dvakrat sem bila na Kitajskem, se srečevala z njihovimi zdravniki, v ZDA tudi z ameriško ustvarjalnostjo in skozi vse to spoznala, da ima človek podobne potrebe vsepovsod, le poti do njihovega zadovoljevanja so različne.«
Nehipnotična regresija. Jožica je mojstrica reikija (učila se je pri Gerardu van Kesterenu); pri dr. Janu Ericu Sigdellu, enem od začetnikov metode, pa se je izobrazila kot terapevtka za nehipnotično regresijo. »Želela sem spoznati, kaj ta metoda je, najprej raziskati sebe in ugotovila, da se da z njo razrešiti težave.« Se pravi, da se človek postavi v enega ali več prejšnjih življenj in se razrešijo vzorci težav, ki se vlečejo iz njega? »Ja. Razrešijo se tudi zapisi, ki jih dobimo ob nosečnosti ali takoj ob rojstvu in so včasih travmatični. Zelo dobro se je zavedati, da se vse misli, dogodki, pišejo na naš cede, nobena informacija se ne izgubi – s to metodo se lahko stvari razrešijo. A ta proces ni turistično potovanje, so stvari, ki jih želimo ozavestiti, strahovi, ki se dajo razrešiti. Skozi življenja potujemo, tu smo na šolanju: pridemo in gremo, nekaj naredimo, vsa ta znanja, ki jih uporabljam, pa so pomoč za večje razumevanje, zakaj se nam dogaja, kar se. Včasih se spomini pojavijo tudi iznenada: dostikrat spremljam otroke od nosečnosti naprej: ko ženska zanosi, se ji lahko odprejo spomini na prejšnja življenja in zelo hudi strahovi, saj je šla, recimo, skozi izkušnjo, da sta z otrokom umrla. Pomagati se da tudi parom, ki so imeli težave z zanositvijo, pa ni bilo zdravstvenih ovir: kriv je bil prevelik strah – stanje smo razrešili z regresijo in zdaj je že kar nekaj takšnih otrok na svetu (nasmeh). To mi je lepo spremljati, pomembno je podpreti življenje, kjer lahko.« A pomembno je, da podpiramo tudi drug drugega, poudarja ves čas. »Pa ne samo v hudem, tudi v dobrem: čas je, da se zavist predela in da se podpiramo.«

Več v Jani št. 5

 Teks: MIŠA ČERMAK, foto: IZTOK DIMC