Pod tem naslovom je pred nekaj leti izšla knjiga priznanega nemškega nevrologa Manfreda Spitzerja, v kateri svari pred izpostavljanjem otrok televiziji in računalniku. Imenuje ju kar ubijalca možganov in pravi, da bodo zaradi njiju otroci zbolevali in umirali. Njegova retorika je sicer močna, sklene pa ekstremni, a naslanja se na raziskave, ki jim – žal – nihče ne more oporekati. Medtem pa svet, vključno s Slovenijo, drvi v informatizacijo osnovnih šol in celo vrtcev. En računalnik na otroka je prav lahko slogan in cilj, ki ga bomo še globoko obžalovali.
Manfred Spitzer trdi, da je televizija kriva za smrt 20.000 Nemcev na leto in ne dvomi, da je tako po vsej Evropi. Profesor iz ulmske univerze povezuje izsledke svojih in številnih drugih raziskav in ugotavlja strašljive zaključke. Preveč časa pred televizijskim zaslonom vodi v bolestno debelost, visok krvni pritisk, povišan holesterol in sladkorno bolezen. »Otroci, ki kar naprej sedijo pred ekranom, se ne gibljejo dovolj, kaj šele da bi se ukvarjali s športom. Obenem preveč jedo, to vodi v debelost in prezgodnjo smrt,« svari Spitzer. Če o tem čivkajo že vrabci na strehi, to še vedno ni razlog, da odmahnemo z roko in se sprijaznimo, da tako pač je. Spitzer gre namreč še dlje in dokazuje, da ne gre le za premalo gibanja, ampak za dobesedno uničen čut okusa. »Ljudje, ki so odraščali pred ekrani, imajo izmaličeno okušanje in kupujejo nezdravo hrano, takšno kot jo oglašujejo na televiziji.« Tako bi nezdravo živeli tudi, če bi se jim uspelo odlepiti od ekrana.
Opustošeno zaznavanje
Če si pri grozeči debelosti in njenih posledicah še lahko domišljamo, da bomo znali postaviti meje in jih preprečiti, si tega zagotovo ne moremo reči pri naslednji nevarnosti, na katero opozarja Spitzer. To so okvarjeni otroški možgani. Govora ni o bolezenskem stanju ali poškodbi, ki bi si že utrla pot v medicinske učbenike, ampak o nepravilnem in škodljivem razvoju v nežnih letih. Takem, ki sadove žanje pozneje v odrasli dobi. »Otroci, ki gledajo televizijo, imajo ožje obzorje,« pravi Spitzer. »Ta zmanjšuje plastičnost možganov, ki niso dovolj stimulirani, in se zato ne razvijejo pravilno.« Plastičnost je zmožnost možganov, da na podlagi novih izkušenj prerazporejajo živčne poti. Da se lahko naučimo ali si zapomnimo dejstvo ali spretnost, morajo v možganih neprestano potekati spremembe. Nevroplastičnost je torej sposobnost možganov, da se z učenjem spreminjajo. Možgani so najbolj aktiven del našega organizma, ki se uči s ponavljanjem. Spitzer to neverjetno sposobnost oriše takole: »Otrok se nauči hoditi tako, da se postavi na noge, pade in spet vstane. Uspe mu v nekaj tednih. Na drugi strani smo v razvoj dvonožnih robotov vložili že na tisoče ur dela, a še vedno nimamo kaj pokazati.« Raziskave kažejo, da otroci in najstniki spijo okrog osem ur na dan, pet ur in pol preživijo pred televizijo ali za računalnikom, aktivno šolsko delo je šele na tretjem mestu. Šolske ure so zelo dobro raziskane, ves preostali čas komaj kaj, Spitzer pa opozarja, da se učenje ne konča, kadar zazvoni šolski zvonec, ampak se dogaja vsak trenutek, kadar uporabljamo možgane. V delu črpa tudi iz raziskave, ki so jo 2004 objavili Hancox, Milne in Poultan ter povezuje gledanje televizije z zdravstvenimi problemi, motnjami pozornosti, nemirnostjo in težavami z učenjem branja. Otrok pride na svet z nerazvitimi možgani, ki delujejo počasneje kot nam, odraslim. Uči se z vsemi petimi čuti naenkrat. Zato malčki tako radi vsako stvar stlačijo v usta in mečejo stvari naokoli. Raziskujejo okuse, zvoke in otipe. Ekran pa razen slike in zvoka ne ponuja nič. Nima globine, vonja, okusa; stvari, ki jih kaže, ni mogoče otipati. Spitzer dokazuje, da ta dvodimenzionalnost opustoši otrokove zaznave tako, da ne okuša več pravilno in da razvije popačeno predstavo sveta in realnosti, kar pozneje vpliva na njegove vrednote in sposobnost ločiti prav od narobe. Poleg tega se njegovi možgani ne znajo učiti celostno, kar podkrepi z zgoraj omenjeno raziskavo. Ta je namreč pokazala, da je diplomiralo 45 odstotkov ljudi, ki so v otroštvu gledali manj kot uro televizije na dan, medtem ko je tistih, ki so pred njo presedeli več kot dve ure in pol na dan, fakulteto končalo komaj osem odstotkov. Njegovemu mnenju se odločno pridružuje tudi Valdemar Setzer z oddelka za informacijske znanosti na Univerzi Sao Paulo iz Brazilije. Ta država je pred kratkim imela veliko kampanjo informatizacije šol in šolarjev, ki je naletela na veliko kritik. Setzer je svojo predstavil na Svetovni konferenci o informacijski tehnologiji in izobraževanju, v njej med drugim poudarja škodo, ki jo ta lahko naredi majhnemu otroku. »Računalniki so matematične naprave in zahtevajo matematično razmišljanje. Otroci pa ne razmišljajo tako. Vse do osmega leta sploh ne ločijo fantazije od realnosti,« opozarja Setzer. »Mali otroci živijo v bogatem notranjem svetu, polnem domišljije, kjer je lahko živa vsaka igračka. Ohranijo ga vse do takrat, ko jim zunanji svet ne odvzame te domišljije. To naredijo predvsem televizija, videoigrice in računalniki. Sličice se vrstijo izredno hitro, glasba nabija in za predstavljanje ni več prostora.« Setzer poudarja, da je otrok za računalnikom prisiljen premišljati kot odrasel in da mu s tem krademo otroštvo. Zanj je to tragedija, opozarja tudi, da otrok, ki ni naravno prešel skozi vse faze otroštva in odraščanja, konča kot neprilagojen in nezadovoljen odrasel.
Računalniki že v vrtcih
Takšnih pomislekov ni zaznati na šolskih ministrstvih in izobraževalnih ustanovah, tudi naših ne, saj tekmujejo med sabo, kdo bo prej in bolje informatiziral svoje učilnice. »Ritem in način življenja v 21. stoletju sta zagotovo neposredno povezana z informacijsko komunikacijsko tehnologijo (IKT). Prav gotovo bo ta odvisnost v bližnji prihodnosti postala še večja in ključnega pomena za razvoj in delovanje družbe,« so zapisali v akcijskem načrtu Ministrstva za šolstvo, ki je, po njihovih lastnih besedah, postavljen radikalno. Vsak učenec mora dosegati visoko raven računalniške pismenosti, se učiti iz tako imenovanih e-gradiv, nenehno nadgrajevati svoje znanje in celo vsake tri leta obiskati sejem napredne tehnologije. Skratka – brez obvladanja računalnika šole ne bo več mogoče izdelati. Še več – računalniki naj bi bili del izobraževalnega programa tudi v vrtcih. Že zdaj jih marsikje uporabljajo, a je način dela prepuščen vzgojiteljicam in temu, ali se njim to zdi smiselno ali ne. Prihaja pa načrtno spodbujanje uporabe ITK pri delu z najmlajšimi in priporočila, kako se ga lotiti. Za ta namen so lani opravili raziskavo trenutnega stanja. Odgovori vzgojiteljic v vrtcu so pokazali, da jih ima skoraj 60 odstotkov v svoji enoti računalnik, ki ga lahko uporablja z otroki. Otroci v 36 odstotkih primerov računalnik uporabljajo med spontano igro, enak odstotek pa med vodenimi dejavnostmi. Vzgojiteljice se večinoma strinjajo s tem, da otroci z IKT spoznavajo širše okolje, ki je drugače nedostopno, ne strinjajo pa s trditvijo, da zavira razvoj besednega zaklada in domišljije. Pri svojem delu z otroki najpogosteje uporabljajo elektronsko pošto in spletne strani, redko pa izobraževalne programe, ki so na voljo. Vrtci so najbolj seznanjeni z negativnimi posledicami uporabe interneta, vedo to, da pretirana uporaba škoduje zdravju, da je mogoča zasvojenost, neodločeni so glede tega, ali internet zbližuje ljudi. Pri vprašanju, ali se jim zdi, da je v vrtcu računalnik učinkovitejši od druge izobraževalne tehnologije, so mnenja različna. Kar 40,2 odstotka jih je odgovorilo, da ni učinkovitejši.
Vzgojitelji, ki bi strastno navijali za učenje z računalnikom že v predšolski dobi, so tudi po naših izkušnjah prej izjema kot pravilo. Najpogostejši odgovor je previdno mnenje, da je računalnik mogoče smiselno uporabljati kot delovno orodje pri starejših predšolskih otrocih, vendar v nekaterih razmerah in le kot eno izmed številnih možnosti. Manfred Spitzer bi jim zaploskal. Zanj je namreč ekran katerekoli vrste za razvijajoče se možgane primerljiv s toksičnimi odplakami v okolju ne glede na vsebino, ki jo otroku ponuja. Njemu in somišljenikom sicer stoji nasproti plejada tistih, ki trdijo, da računalniki razvoj možganov kvečjemu spodbujajo, in to prav tako dokazujejo z raziskavami. A predvsem tistimi, ki kažejo, da informacijsko tehnologijo in vsebine bolje uporabljaš, če jih veliko uporabljaš. Kar je seveda logično. Dokazuje ravno toliko, kot če bi rekel, da delavec v cementarni z leti bolje obvlada svoj posel, pozabil pa, da vdihava azbest, da mu na ušesa tolčejo previsoki decibeli in da ga izdajajo hrbtna vretenca. Zato bi morali upočasniti konje vsaj takrat, ko se pogovarjamo o informatizaciji vrtcev, in še enkrat dobro premisliti, kaj je za otroke zagotovo, kaj pa le morda dobro. Ali bi res toliko izgubili, če bi jim vsaj prva leta življenja namesto računalniške škatle raje ponudili obisk na bližnji kmetiji, nabiranje sezonskih plodov in skrb za razredno ribico?