Zaradi hudih stisk verjetno k vam na idilično Sveto Goro prihaja vse več ljudi. Kaj jih zadnje čase najbolj teži in s katerimi težavami se obračajo na vas? So se tudi grehi spremenili in postali hujši?
Stiske ljudi so zadnje čase res izjemno velike. Občudujem ljudi, da sploh lahko preživijo. Mnogi, ki pridejo k nam, so veseli že zato, ker se lahko s kom pogovorijo in potem prejmejo zakrament odpuščanja. Sicer grehi niso drugačni kot pred leti. Isti so, le stiske so vedno večje. Opažam pa, da se vrednote zelo spreminjajo, zvestoba in družina sploh nista več tako pomembni. Sprašujem se, kaj je v teh časih sploh še vrednota! Mnogi se niso več sposobni držati svojih odločitev in zavez, zato pa za sabo puščajo ruševine.
Se vam ne zdi, da k vam pridejo bolj tisti majhni grešniki, pravi pa se skrivajo?
Cerkev ne deli ljudi. Vsak človek ima pravico do božjega, do usmiljenja. Za tistega, ki pride k spovedi, je to že velik korak. To pomeni, da si resnično želi nekaj spremeniti, kajti le to je smisel pokore, kakršnekoli že. Če pride alkoholik, potem je treba z njim govoriti o zdravljenju, če pride nasilnež, ga je treba spodbuditi, naj preneha, nekomu, ki prehitro vozi, je treba svetovati, naj vozi po predpisih. Pokora mora biti zdravilna.
Kaj bi naložili kot pokoro tajkunu, ki bi s slabo vestjo prišel k vam na spoved?
Hm, to pa ne vem, ali se je že zgodilo. Ja, seveda se nekomu, ki je kaj ukradel, ne more reči, naj zmoli dve Zdravi Mariji in bo stvar opravljena. To bi bilo norčevanje. Pokora bi morala biti v smislu, da mora čim več vrniti tistim, ki jih je oškodoval. Pri tem naj omenim zgodbo o cestninarju Zaheju iz časa Jezusa Kristusa, ki je goljufal pri pobiranju mitnine, a se je potem pokesal in se odločil, da je vsem opeharjenim štirikratno povrnil, drugo polovico denarja je dal revežem.
Hm, samo da sodobni Zaheji ne obstajajo! Naši najbolj znani tajkuni se prav nič ne kesajo, vsaj tako je videti.
Res je, prav imate. To nikamor več ne pelje. Nikakor ne morem razumeti, kako lahko ti ljudje ravnajo tako. Kako lahko preprosto pohodijo vse, kar jim stoji na poti, samo zaradi svoje koristi? Kako lahko ljudi, ki imajo družine, prikrajšajo za normalno življenje, vržejo na cesto in jih tako grdo okradejo? Le kakšno vest imajo ti ljudje in kdo jih je tako vzgojil? Res je, časi so nepojmljivi in z vsemi nami je nekaj hudo narobe, ker vse to prenašamo.
Vsi ravno ne! Vi ste zbrali dovolj poguma in opozorili na finančne malverzacije v Cerkvi.
Ja, čutil sem, da moram to narediti. Da moram povedati bolečino poštenih katoliških ljudi! Ne morem nekaj pridigati ljudem, če se to dogaja pri nas. Nekje je treba začeti in ne moremo biti vsi kar tiho. To preprosto ne gre.
Več v Jani št. 6, 7. februarja 2012
Tekst: TINA HORVAT, foto: MATEJA JORDOVIĆ POTOČNIK