Tjaša je prelepa najstnica. Resda je suha, a to še vedno ne ogroža njene lepote. Njene oči, lepe in velike kot oči srne, ne kažejo nikakršnega strahu, prej bi rekli, da se v njih skriva nagajivost. Dokler se ne zresni in začne govoriti o sebi.
Kmalu bo dopolnila osemnajst let. Kot trdi, so se motnje hranjenja pri njej pojavile pri trinajstih letih. Mama pravi, da ni nič opazila, razen tega, da je bila njena hčerka v določenem obdobju manj oziroma bolj naklonjena določeni hrani.
»Ko zdaj zavrtim film nazaj, vidim, da bi to lahko in tudi morala opaziti. Ta posebni odnos do hrane, nenehno tehtanje ... Vse skupaj mi je v vsej svoji tragičnosti postalo jasno šele pred letom dni, ko sem bila zaradi spleta okoliščin teden dni doma in spoznala, da Tjaša v tem času ni skorajda ničesar pojedla. Takrat se mi je posvetilo. In takrat mi je tudi sama priznala svoje težave. Na žalost so motnje hranjenja le vrh ledene gore. Tjaša je namreč že prej imela določene psihične težave. Slab odnos z očetom in nato še najina ločitev sta jo zelo prizadela. Pred letom dni pa je doživela še spolno nadlegovanje in ta dogodek je bil usoden v smislu, da so motnje hranjenja dosegle vrhunec in se je slab odnos do lastne podobe in telesa še poglobil,« pripoveduje Rebeka.
Vidim se debelo. Pri Tjaši izgubljanje teže ni bil tako očiten problem, pravi Rebeka. Poglavitna težava je Tjašin odnos do lastne podobe, predvsem pa to, kako dekle doživlja samo sebe in svet okoli sebe. »Pravzaprav je največja težava to, da nima realne podobe o svojem telesu. Da samo sebe doživlja kot debelo, čeprav se ji pod kožo vidijo kosti.«
Tjaša mi to pojasni takole: »Že dolgo svojega obraza ne vidim kot lepega. Že zelo dolgo. S telesom je bilo nekaj časa še vse v redu. Potem pa sem se začela čutiti in videti debelo. Tudi zdaj je to še vedno zelo močan občutek. Tako, denimo, tudi takrat, ko več dni skorajda nič ne pojem, čutim, da imam trebuh poln in napihnjen. Tudi vidim ga takšnega in o tem, da ni tako, me ne more prepričati niti dejstvo, da hkrati vidim, kako mi od povsod štrlijo kosti,« pripoveduje Tjaša.
Več v Jani št. 12, 20.3.2012
