Res je, da so imeli v Bohinju vedno težave s posameznimi hoteli in včasih z zelenimi zimami, res je, da zgodba o propadanju hotelov niti ni nova, a tako še ni bilo nikoli. Več kot polovica bohinjskih hotelov, to pa so Zlatorog, Ski hotel na Voglu, Bellevue, Bohinj, hostel Pod Voglom, apart hotel Triglav in kamp Zlatorog ter še nekaj deset hektarov ekskluzivnih zemljišč in posameznih objektov, je v lasti enega človeka oziroma družine Zmaga Pačnika ali njegovih podjetij Alpinum, d. d., in Dunis, d. o. o., ki pa s svojo lastnino po mnenju Bohinjcev slabo gospodarijo. Nekateri hoteli so zaprti ali slabo delujejo in namesto dohodkov ustvarjajo izjemno velike izgube.
Zaščiteni Bohinjci v pasti zasebnega kapitala. Ker je Bohinj eno od najlepših območij Slovenije in ker njegov velik del sodi pod območje Triglavskega narodnega parka (TNP), je problem turistični razvoj. Po eni strani država s TNP bohinjsko območje ščiti pred pretiranimi posegi, prebivalci pa se seveda čutijo prikrajšane, po drugi strani jim te prikrajšanosti ne povrne drugače kot s prodajo turistične infrastrukture in izjemnih zemljišč zasebnikom, ki pred očmi Bohinjk in Bohinjcev z njimi slabo gospodarijo. Bohinjci so se znašli v pasti – upoštevati morajo vsa mogoča, tudi zelo neživljenjska pravila in predpise, a so popolnoma nemočni in tudi finančno oškodovani ob slabem ravnanju nekaterih lastnikov. Namesto da bi živeli v raju, se otepajo z vse večjima pomanjkanjem hotelskih gostov in brezposelnostjo.
V polovico hotelov se ne vlaga! Obisk te dni zelo žalostnega Bohinja smo začeli pri direktorju Turizma Bohinj Klemnu Langusu. »Problem teh hotelov se vleče že več kot sedem let. Lastnik vanje ne vlaga in jih ne obnavlja. Očitno misli, da bodo delovali kar sami in da mu bodo prinašali denar. Po sedmih letih je treba pogledati resnici v oči. Ta je za nas, Bohinjce, precej kruta. V tem trenutku so vsi Pačnikovi hoteli, razen hotela Pod Voglom, zaprti in bodo očitno vse do prvega maja. Treba je vedeti, da je bila mrtva sezona v Bohinju vedno oktobra in novembra, spomladi hoteli nikoli niso bili zaprti.« Res je, še doda Langus, da poslovnež Pačnik nima sreče z najemniki hotelov, ti se menjavajo kot po tekočem traku in za sabo puščajo opustošenje, podjetja lastnika vstopajo na trg in izginevajo, spreminjajo naslove in menjujejo direktorje, puščajo izjemno velike dolgove za turistične storitve, takse, komunalo in druge dajatve. »Bohinjci imamo občutek, da so nas nategnili,« pove Klemen Langus. Do leta 2003 je v hotelih bilo več kot 80.000 prenočitev na leto, lani jih je bilo samo še 35.000.
Več v Jani št. 13, 27.3.2012
