Boris je živel lepo življenje, s katerim je bil zadovoljen: študiral je računalništvo, se zaposlil v prijetnem podjetju, nikoli ni kadil, ker je bil športnik, nogometni vratar, občasno pa je spil kak kozarček »in pojedel veliko sladkarij ter spil res veliko mleka, bilo mu je kot voda. Nič usodno posebnega torej, toda že leta 2009, ko se je pripravljal na maraton, ga je prvo opozorilo, da se v njegovem telesu dogaja nekaj nenavadnega, zadelo kot strela z jasnega. »Ko sem za kosilo pojedel nekaj ocvrtega, se mi je zdelo, da je iz želodca do glave šinila strela, elektrika. Ker sem misli, da je bil ta zoprni občutek povezan s prehrano, sem odšel k zdravniku, a niso našli nič posebnega, le začetek gastritisa.« Večkrat se je slabo počutil, bil bled, odleglo pa mu je, če je šel spat. Začel se je izogibali mastni hrani in življenje je tako teklo do novembra 2010, ko je dobil zelo resno opozorilo, da je nekaj hudo narobe.
Boj za operacijo. »S sodelavci smo bili na malici, in kar naenkrat se mi je začela zvijati leva roka, temnilo se mi je pred očmi, mislil sem, da doživljam srčni infarkt. Nato me je zmanjkalo, padel sem v nezavest. Ko sem se čez petnajst minut zbudil, mi je sodelavec povedal, da sem imel močan epileptični napad, tudi z glavo sem nekam udaril. Peljali so me v bolnišnico, slikali glavo (CT), zdravnica mi je povedala, da so v glavi odkrili neko maso, a zanjo niso natančno vedeli, kaj je.« V Mariboru so na slikanju z magnetno resonanco potrdili, da ima tumor. »Niti nisem doživel šoka, tumor sem sprejel kot nekakšno gripo, že takrat sem si rekel, da bom opravil s tem.« A ni šlo z lahkoto, najprej ga je čakala biopsija delčka tumorja v glavi, brazgotina se mu še vedno pozna. »Samo omrtvili so mi kožo, občutek, ko so mi šli v glavo z iglo, je bil topel, morali pa so mi dati tudi pomirjevalo, ker sem kar dolgo čakal, da so izračunali lego tumorja – bali so se, da bi poškodovali druge celice, saj je tam veliko glavnih žil in center motoričnih sposobnosti. Leži na desni strani, velik pa je 8 krat 4,5 krat 5 centimetrov.« Benigen in difuzni, to pomeni razpršen. »Trenutno je tumor še kepa, med njo so še zdrave celice možganovine.« Seveda je bila Borisova velika želja operacija kljub tveganju, da bi bil med njo lahko poškodovan kakšen pomemben center v možganih. »Poslal sem zahtevo za operacijo v mariborsko bolnišnico, a so jo zavrnili, češ da je nevarno in da bodo tumor samo spremljali.« Boris se ni vdal, iskal je druga mnenja, nabiral informacije v ZDA in na Švedskem, tam so menili, da je potrebna operacija. »Dva meseca sem se bojeval, da bi me operirali, in nato izvedel, da je bil kolega s podobnim tumorjem uspešno operiran v Nemčiji.« Poiskal je stik z nemško kliniko, se začel dogovarjati s profesorjem, ki je svetovno priznan strokovnjak na tem področju in ki je po ogledu slike dejal, da bi tumor lahko operiral. Ko je to povedal mariborskim zdravnikom, »so imeli kaj povedati čez tega nemškega kirurga«. Ni mu uspelo kljub pritožbam, in čeprav so mu šli na nemški kliniki na roko in so stalno podaljševali rok, predviden za Borisov odgovor oziroma za privolitev naših zdravnikov.
Pomagal si je sam. Da je vsaka stvar za nekaj dobra in da se vse zgodi z razlogom, se je naučil Boris v tem času, ko se je bojeval za operacijo. Da je morda prav, da ni bil operiran, mu je povedala nevrologinja dr. Ilona Kosi, saj morda po njej ne bi hodil, lahko bi padel v depresijo, iz katere se ne bi pobral, tako se je zgodilo operiranemu kolegu. Ja, hvaležen ji je, ker mu vseskozi stoji ob strani, tudi svojemu dekletu in domačim je hvaležen za podporo – sploh, ker je povsem spremenil svoje življenje. »Nehal sem jesti sladkarije, ker sem prebral, da sladkor hrani tumor, postal sem vegetarijanec, nehal piti mleko, hrano si z dekletom na njihovi kmetiji pridelujeva sama, začel sem si stiskati sokove in se odločil za Budwigovo dieto. Za zajtrk še vedno jem kozjo skuto, ki jo delam sam, dodam tri žlice lanenega olja, zmleto laneno seme in sadje, za kosilo in večerjo zelenjavo, enkrat na teden ribe.« S športom se lani sploh ni mogel več ukvarjati, saj je bolj ali manj ležal, tudi obiski so mu pomenili napor. »Motil me je hrup, že to, če je kdo govoril na glas, ponavadi sem dobil epileptični napad: moji napadi so žal takšne vrste, da nisem padel v nezavest, ampak sem bil vedno priseben, zelo me je bolelo. Zato me je bilo strah napadov in teh hudih bolečin.«
Borisova spletna stran z vsemi informacijami za vse, ki želijo pomagati: http://www.helpboris.host-ed.me/index.html

Več v Jani št. 22

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ