Zgodbe za vse okoliščine. »Pravljice, zgodbe ali anekdote se nam bolj vtisnejo v spomin kot tisoče teoretičnih razmišljanj, psihoanalitičnih pojasnil ali strokovnih analiz,« pravi 62-letni Argentinec. To je spoznal v letih psihoterapevtske prakse. Tako v košu svetovnih zgodb vedno obstaja tudi taka, ki pomaga nekomu v neki okoliščini: »Če imata dva enak problem, ni rečeno, da jima bo pomagala ista zgodba. Torej morate najti popolno kombinacijo.« Prav tako je prepričan, da so vse zgodbe že napisane. »Kot je rekel Borges, obstaja le sedem različnih zapletov, vse drugo je scenografija.« V dvajsetih knjigah je zapisal 437 zgodb. Od tega je le 62 njegovih, vse druge so že obstajale: »Pa še za te moje zgodbe ni rečeno, da so zares moje. Zelo verjetno je, da so v njih prvine že povedanega.«
Njegove zgodbe so od vsepovsod, od talmuda do senegalskih ljudskih pravljic. Z veseljem prizna, da je njihov zbiralec: »Ja, sem zbiralec zgodb, ki si jih drznem povedati na novo. Četudi je zgodba stara 2000 let, si jo upam povedati z začetkom Lani je v mojem mestu živel moški ... Ker se nam dogajajo prav enake stvari kot pred 2000 leti.«

Družina iz Damaska. Jorge Bucay zdaj živi med Španijo in Argentino. V Španijo se je preselil na željo svojega založnika. Želeli so sicer, da bi bival v Madridu ali Barceloni, on pa je rekel, da ni govora: »Že prej sem bil v kraju Nerja, nedaleč od Malage. Rekel sem, da bom živel ob morju v Nerji, če se preselim v Španijo.« In se je. Zdaj zime preživi v stanovanju 50 metrov od morja. Poleti, ko obalo preplavijo angleški in nemški turisti, se vrne v Argentino.
Je vnuk imigrantov. Njegovi stari starši, po mamini in očetovi strani, so iz Damaska. Bili so iz judovsko-arabskih družin. Safardski Judje so se v Sirijo preselili, ko so jih v 15. stoletju izgnali z Iberskega polotoka. Deda sta bila v Damasku celo sošolca. Ko so se preselili v Argentino, sta postala dobra prijatelja in njuni otroci, se pravi njegova mama in oče, sta se poročila.
Tradicija pripovedovanja je v njegovi družini. »To je nekaj, v kar sem bil rojen.« Oba deda sta bila izjemna pripovedovalca zgodb: »Za vsako okoliščino sta poznala zgodbo. Zgodba za nasvet, zgodba za žalost, zgodba za zabavo. Moje otroštvo je bilo polno zgodb.« Kmalu je spoznal, da vsi narodi poznajo zgodbe. Ko je pri desetih letih postal skavt, je duhovnik lokalne cerkve, oče Ramon, ob tabornem ognju vedno pravil zgodbe. »Nekega večera sem ugotovil, da so zgodbe, ki jih pripoveduje on, prav take, kot so jih govorili moji stari starši. Le da je v njih nastopal duhovnik, v naših pa rabin in derviš.« Tako je spoznal, da so zgodbe univerzalne: »Potujejo po zemljevidu in času, a v svojem bistvu so enake.«
Pa moderni ljudje sploh še znajo poslušati zgodbe? »Po najboljših močeh se trudim, da bi jih ponovno spoznali. Moje knjige niso priljubljene zaradi mene, temveč zaradi zgodb. Res je, da so ljudje preveč okupirani z lastno zgodbo, tako da sploh ne zaznajo, da so tudi druge.«

Več v Jani št. 22, 29.5.2012