Henning Köhler je strokovnjak za vzgojo. Njegova metoda temelji na specialno-pedagoški in umetniško-terapevtski praksi. Objavil je več knjig, v katerih obravnava pedagoške, psihološke in biografske teme, med drugim tudi bolezensko neješčnost – anoreksijo in mladostniško krizo. Po njegovem mnenju današnji otroci živijo v napetih odnosih med doslej uporabljenimi vzgojnimi vzorci in modernimi pedagoškimi prijemi, kar je zanje veliko breme, ob tem, da jih odrasli premalo razumemo. Najpogosteje problem ni skrit v otrokovem problematičnem vedenju, ampak v odraslih, ki se še niso naučili razumeti, kaj se v otroku pravzaprav hoče izraziti.
Starši v teh kriznih časih opažamo, da je vzgoja otrok vse težja in da imamo probleme vsi, odrasli in otroci. Kako bi presodili današnji čas in otroka v njem?
Da bi lahko na to vprašanje odgovoril vsaj približno temeljito, bi moral napisati knjigo. Knjigo o večjih tveganjih za civilizacijo, družbenih spremembah, spremenjenem življenjskem okolju. O kulturi novega kapitalizma in njenih vplivih na otrokovo psiho, izgubi resničnosti zaradi magije medijev in odtujenosti naravnih bogastev, izgubljenosti človeka v hipertehničnem svetu, šolskem sistemu v krizi, nesmiselnem pritisku po prilagajanju in delavnosti. O vseh psevdoznanstvenih neumnostih glede zgodnjega učenja. Poglejte, o veliko stvareh bi se lahko pogovarjala, toda bistvo problema je, da naš lepi novi svet očitno ni narejen za otroke. Skrb zbujajoče je dejstvo, da se povsod po Evropi tako imenovanim otrokom z motnjami vedenja v vedno večji količini predpisujejo psihofarmaki. Richard de Grandpre je napisal knjigo s podnaslovom: Generacija v bolniškem staležu. Tako bi lahko to opisali. Kolikor poznam razmere, je vse to v Nemčiji veliko huje, kot je v Sloveniji, toda val se bliža nezadržno tudi vam.
Kaj bi odrasli, starši in pedagogi, lahko naredili ob tako temačnih napovedih?
Najprej se moramo spomniti, kaj je otrok. Otroci so vihravi, neposlušni, nedisciplinirani, nezanesljivi, predrzni, impulzivni, zasanjani, željni svobode, radovedni, divji, radi eksperimentirajo, igrivi … In od glave do pete so naravnani na ljubezen. Komur se zdi to nadležno, ne more vzgajati in poučevati otrok. V naravi otroka sploh ni mogoče razumeti, koliko samonadzora, ubogljivosti, zatiranja impulzov in delavnosti pričakujemo že od prvošolčkov ali celo od štiri- ali petletnikov. Na tem mestu lahko tako že tisočič apeliram na starše, vzgojitelje in učitelje pa tudi na pripravljavce izobraževalnih programov in pedagoge: pustite otroku biti otrok! Dajte mu čas! Pustite ga, da se igra po mili volji! Pustite ga preprosto pri miru! Nehajte ga nenehno vzgajati!
So današnji otroci drugačni od otrok prejšnjih generacij? Od kod pravzaprav izvira ta njihova »drugačnost«?
Seveda so drugačni. Spreminjajo se časi in z njimi tudi otroci. Zdaj odraščajo v povsem drugačnem svetu kot pred desetletji. In trdim, naj zveni še tako čudno, da mnogi prinašajo s seboj posebne lastnosti, ki jih naš čas potrebuje. Zdi se mi kot trik evolucije: kot da bi se naraščaj opremil z darovi, s katerimi bo sredi starega vzbrstelo potrebno novo. Tragika je v tem, da te posebne lastnosti pogosto prezremo ali jih premalo cenimo, ker je pedagoški pogled postal pogled iskanja napak. Prisilno stremimo za tem, česa otroci ne bodo zmogli, pri tem pa prezremo, kakšno bogastvo nosijo v sebi.
Lahko navedete konkretne primere? Česa odrasli ne opazimo pri otrocih?
Veliko otrok, ki pri devetih ali desetih letih še ne znajo pisati brez napak, ima izjemno praktično inteligenco. Veliko otrok z diagnozo ADHS nas »normalne« močno prekaša s kreativnostjo in domiselnostjo. Veliko otrok, ki ima razvito določeno praktičnost, ker jih vse vedno preveč pretrese (takoj bi menili, da imajo sindrom hipersenzibilnosti), razvije v vsakem socialnem okolju skrivnostno središče, ker je njihovo srce tako veliko, da imajo v njem prostor vsi soljudje. Seveda smo imeli to vrsto otroka – praktika, ustvarjalnega nemirnega duha, empatika – tudi prej, toda če se ne motim, jih zdaj srečujemo vedno več. Pogosto rečem, šole odpirajte glede na potrebe posebnih otrok, in zadoščeno bo vsem otrokom. S tem pa tudi celotni družbi. Pa smo spet pri triku evolucije. Razumeti je treba le znake.
To so precej pregrešne izjave glede na to, da se pri nas stremi k odličnosti, tekmovalnosti, zbiranju petic in pretiranemu obiskovanju zunajšolskih dejavnosti.
Ja, proces individualizacije se pospešuje. Otroci rečejo sebi v povprečju veliko prej jaz kot pred štiridesetimi, petdesetimi leti. Rubikon, ki ga tradicionalno poznamo kot krizo devetletnika, se začne že pri sedmih, osmih letih, puberteta se je prestavila na zgodnejši čas, najmanj za dve leti. Pri tem je treba upoštevati tudi netradicionalno asinhronost: medtem ko so otroci po eni strani (telesno in pogosto tudi intelektualno) prezgodaj dozoreli, pogosto zaostaja socialno-čustvena zrelost. Zgodnja zahteva po samostojnosti je v nasprotju z dolgotrajno nesamostojnostjo in potrebo po zaščiti. Temeljno zorenje čutov je zdaj v svoji širini oškodovano, kar je preprosto povezano s civilizacijskimi pogoji, po drugi strani smo vedno znova začudeni, kako tankočutni, pametni in globoki so zdaj številni otroci. Dogaja se nekaj posebnega, česar sam, priznam, še vedno ne razumem povsem. Če se vrnem, trikov evolucije včasih ni mogoče doumeti. Tukaj imam pogosto v mislih Heglov izrek o zvijačnosti zgodovine. Otroci nas spominjajo na velik, domala pozabljen projekt, da uresničimo družbo s človeškim obrazom. Spodkopavajo temelje okamnelega sveta in nas vabijo na ples. Tragično je, da ne plešemo z njimi, temveč neomajno kričimo: Disciplina! Red! Pravila! Meje! Delavnost! Otroci morajo funkcionirati. Toda oni si želijo le igrati in plesati.
Gre za skrajne primere ali to velja že za večino staršev in otrok?
Večina staršev je boljših, kot je njihov sloves. Ne smemo jim vedno podtikati črnega Petra. Strah jih je. In ta strah jim navsezadnje povzročajo strokovnjaki. Tudi šola. Kar bi starši zlasti potrebovali, je več mirnosti, sem pa sodi samozaupanje. Treba je torej prenehati nenehno trobentati, kakšni nesposobneži so starši. Raje jih podprimo.
Tudi učiteljeve avtoritete ni več in jo pogrešamo, čeprav smo naredili vse, da mu jo odvzamemo.
Otroci nam jasno kažejo, da s staro, narejeno, arogantno avtoriteto ni več mogoče nič narediti. Prava avtoriteta temelji na zaupanju. Gre za vprašanje ustvarjanja odnosa. V prihodnje bodo otroci kot avtoritativne učitelje sprejeli tiste, ki jim bodo ponudili vzpostavitev pristnega odnosa. Kar avtoriteto največkrat spodkoplje, je vsaka oblika podcenjevalnega ravnanja z otroki. Tudi ko dela učitelj s prisilo, ruši svojo avtoriteto. Otroci so v tem primeru morebiti poslušni, a ne iz uvidevnosti ali celo ljubezni. Rudolf Steiner je vedno govoril o ljubljeni avtoriteti. Brez ljubezni zdaj ne gre nič več. In če imajo otroci svojega učitelja radi, nimajo strahu pred njim. To pojasnjuje dejstvo, da pri učiteljih, ki jih sami sprejmejo kot avtoriteto, nikakor niso vedno »pridni«. So pa pripravljeni sprejemati kompromise in pomagati.
Imajo učitelji sploh dovolj možnosti, da z učenci vzpostavijo zaupljiv odnos in tako izpolnijo svoje poslanstvo?
Ne. Učitelji niso svobodni, otroci niso svobodni, starši niso svobodni. In eno pogojuje drugo. Začarani krog. Solidarno bi se morali povezati, da bi ta krog presegli. To je tudi celostno družbeno vprašanje. Potrebujemo novo kulturo iskrenega, toplega zanimanja za otroka. Veliko preveč sodimo. V središče vseh pedagoških in izobraževalnih programov bi morali postaviti temo Umetnost negovanja in oblikovanja odnosov. Ključne besede: usposabljanje za posvečanje pozornosti, aktivna empatija, nenasilna komunikacija. Stari pojem vzgoje je odslužil. Otroci potrebujejo odrasle prijatelje, ki jim izkazujejo spoštovanje in ljubezen. Od otrok ne moremo pričakovati socialne kompetence, temveč jim moramo biti z dejanji zgled.
Današnje metode poučevanja, zato tudi vzgoje, so otroka izločile iz procesa odraščanja. Po večini so otroci preobremenjeni, opažamo, da so vsebine šolskega dela prezahtevne. Ali menite, da je otrok sploh kos tako visokim intelektualnim zahtevam?
Ne. Ali le na škodo svojega zdravja. Posledice so včasih vidne šele pozneje.
Vaša metoda je zelo drugačna od večine uveljavljenih. Ste nekakšen obrobnik. Kje iščete navdih in samozaupanje za terapevtsko delo?
V otrocih in z njimi. Čutim, da delam za resnično humano idejo pedagogike in terapevtskega dela ter da sodelujem pri velikem projektu človeštva. Tako je obrobništvo znosnejše.
