Iz njihovih pripovedi bo nastala poučna knjiga. Tudi njena zadnja, Ženske, ki so jo že tretjič ponatisnili, je polna zanimivih zgodb. Milena zna prav življenjsko in konkretno in prav nič filozofsko svetovati ženskam in moškim, ki se znajdejo v zagati.
Zakaj menite, da so bile naše babice pametnejše od nas?
Znale so bolj po pameti odločati, kaj je koristno, zaradi česa se splača živeti, in znale so zamižati pri tistem, kar jim ni bilo pogodu. Recimo: mož jih je tepel. V redu. Imel pa je posestvo, ugled. Pa je prenesla vse tiste batine. Hkrati je znala poskrbeti za kokoši, da je imela nekaj denarja od jajc zase. Ali pa je služila denar s klekljanjem – na Gorenjskem, v Železnikih, Žireh, Idriji, zmeraj so imele skrite solde zase. To je bilo samo njihovo in možje se v to niso vtikali. Tudi moja stara mama mi je položila na srce, preden je umrla: Nikoli ne smeš možu povedati, da imaš skrito rezervo, haha! Kaj pa danes? Moški jih tepejo, ženske jim dajejo denar, vse jim poberejo …, one pa se jim prepustijo. Tiste, ki imajo možnost oditi – stare mame je niso imele – pa so tako predane nepremičninam, da zaradi teh zidov ostanejo in še naprej nečloveško trpijo. Včasih si mislim, koliko lažje bi Slovenci živeli, če nam to zidovje ne bi toliko pomenilo. Zato sploh ne maram slišati stavka: ženska se je predala v celoti. Kako v celoti? Ohrani vendar sebe, ohrani svojo osebnost, svojo integriteto. Pritisk mi naraste, kadar celo kakšen svetovalec pravi: Predaj se.
Vi imate »črni fond« po nasvetu svoje babice?
Vseskozi. Seveda ga imam, haha! In mi velikokrat pride prav. Za malenkosti sicer. Poznam pa zgodbo svoje znanke, ki se je pred kratkim ločila – mož je imel takoj denar za nakup vikenda na morju, ona pa je vseskozi plačevala stroške za hišo, otroke, zdaj pa nima ničesar.
Se pravi, da moraš imeti v glavi ves čas možnost, da se bosta s partnerjem razšla.
No no, ne tako preračunljivo, ampak moraš dopuščati tudi to možnost. Med partnerjema se pogosto začenjajo zdrahe prav zaradi trapastih malenkosti, češ, a ti je bilo treba »metati denar skoz okno« za to ali ono. Še otroci imajo pravico do žepnine, a starši pa je ne bi smeli imeti! Že zgodovinsko potrjeno ima moški marsikje pomembnejši položaj; pogosto videvam zakonce: on se vozi z dražjim in varnejšim avtom, ona pa je v kakšnem manjšem in z njim prevaža celo otroke. Kadar me jezik preveč srbi, rečem: »Si nora?! Je moški prestiž več vreden od otrok? Pogovori se z njim in naredi malo reda.«
Ampak o tej strašni predanosti in odvisnosti nam govorijo filmi, knjige, vse nas napeljuje k ljubezni in predanosti, zaradi katere ne moreš dihati, jesti, zato vsi hlepimo po tem.
Seveda smo naphani z iluzijami o tem, kakšna mora biti ljubezen. Buljimo v televizijo, beremo solzave romane in trapaste ženske revije, ki ponujajo recepte za popolno srečo. Žal življenje še nikoli ni bilo zgolj in samo popolno. Zmeraj moramo biti pripravljeni na kompromise in na iskanje najboljših poti. Tega pa se ne naučimo iz revij. Včasih tudi v lastno škodo vztrajamo, da je zmeraj po »naše«. Ženske hočejo dobiti princa, moški pa princeso, ki bo hkrati obvladala vse tisto, česar so bili vajeni doma, pri mami. Najlaže je tistim, ki imajo tradicionalne sanje o prihodnosti: družina, otroci, hiša z vrtičkom pa veliko sreče in zdravja za nameček. Danes lahko na vsakem koraku srečujemo ženske, željne uspeha, izobrazbe, mesta v družbi, ki so obenem zelo ambiciozne in je misel na družino pri njih šele na predzadnjem mestu. Mimogrede so stare 35 in več let, zahrepenijo po družini, a glej ga, vraga. Hitro ugotovijo, da so moški, ki bi prišli v poštev, poročeni, premladi ali pa prestari. Ženska, ki je dosegla na področju kariere vse, pa je obenem zanemarjala srčno plat, ima zelo slabo izbiro partnerjev. Kako najti pravega, če si, na primer, uspešna direktorica podjetja? Naj izbere moškega, ki se bo ob njej počutil manjvrednega? Zato je tudi pri nas vse več takšnih žensk, ki raje ostajajo samske. Pa niso srečne. Mnoge iščejo stike po internetu, a so potem le še nesrečnejše in bolj nezadovoljne, ker ugotovijo, da je izbira sila pičla. Imajo vse, a nimajo ničesar. Kljub 21. stoletju in dopovedovanju, kako pomembno je, da si lep in uspešen – pridejo trenutki, ko bi dale vse, da bi jih zjutraj objel otrok, da bi imele ob sebi moža, ki bi jih stisnil v objem. Spoznanje, da si že pri slabih štiridesetih čustveno »star« in osamljen, ni ravno prijetno.
Močne ženske, direktorice, težje najdejo moža kot preproste, ponižne ženske?
Ne ne, narobe ste me razumeli! Ne ponižne, samo takšne, ki imajo v življenju drugačne, tradicionalne prioritete. Pri tem pogosto pozabljamo na moške. Mislite, da si oni ne želijo, da bi našli žensko, pri kateri bi se počutili kot doma, bili srečni in notranje zadovoljni ter ne bi dan za dnem jedli pice in kebaba?
Moški se poročijo s takšnimi ženskami, ki skrbijo za dom, ljubice pa so za tisto malo bolj divjo plat?
Ja, pogosto se to res zgodi, a ne gre posploševati. Tudi »divji« moški se ob pravi umirijo, se spremenijo in drugih žensk sploh ne vidijo več. Moški in ženska se v zakonu pač morata dopolnjevati, se vznemirjati, drug drugega osrečevati. Če se to ne zgodi, se partner začne ozirati naokoli. Žensk, ki so same, polne neizživete strasti, ki so duhovite, zanimive, ni malo. In ker jim ni uspelo najti moškega brez obveznosti, se zadovoljijo tudi s poročenim. Če sem iskrena, opažam, da tudi poročene ženske, ki se doma dolgočasijo, ne ostajajo križem rok. Malo za šalo, malo zares, okoli nas je menda veliko več dolgočasnih moških kot dolgočasnih žensk. Kje, na primer, bi vi, Alenka, ki ste polni energije, počnete marsikaj, stari ste okrog 50 let, dobili partnerja, ki bi vas lahko dohajal? Zelo težko, večina tistih, ki bi bili primerni, bi se vam zdela dolgočasna.
Več v Jani št. 32, 7.8.2012
