V njunih očeh ni bilo ne ognja ne želje po senzacionalnosti, še radovednosti, ki ju je po njima znanih poljskih poteh pripeljala mimo vseh zapor do kraja nesreče, ni bilo. Le veliko žalosti. In pretresenosti. »Zdaj iščejo še šest pogrešanih ljudi,« sta zamrmrala in se počasi in spuščenih ramen odvlekla proti domu. Od daleč sem poskušala najti prostor, na katerem se je v četrtek malo pred osmo uro zjutraj zgodila balonarska nesreča, v kateri so umrli štirje ljudje, poškodovalo se jih je osemindvajset, med njimi so bili tudi otroci, osem huje, štirje so umrli na kraju nesreče. Ni me vleklo prav blizu. Nesreča, ki jo je že nekaj po osmi uri zjutraj napovedovala množica tulečih siren vozil gasilcev, policistov in neverjetno število reševalnih vozil, je bila, po besedah očividcev, grozljiva.
Sončno jutro na Barju ni napovedovalo tragedije: psi so lajali kot vedno, kadar je lepo vreme in nad polji plujejo baloni, saj jih, kdo ve zakaj, ne prenašajo. Nič posebnega, sem se posmehnila svoji jezi zaradi neumornega laježa, se spravila iz postelje, stopila na balkon, začela spuščati tendo, ko se je kar nenadoma stemnilo in zapihalo. Nebo je proti Krimu postajalo temno in megličasto, kar ponavadi napoveduje nevihto. Pospravili smo torej rože in jagode, saj jih močni sunki vetra prevračajo tudi z zaščitenega balkona, in med grmenjem sem nenadoma zaslišala sirene. Tuljenje se je stopnjevalo in z balkona sem imela kaj videti: terensko vozilo s sireno, štirje gasilski avtomobili, tri reševalna vozila, nato policisti, za njimi novo reševalno vozilo, v kratkem času je mimo peljalo trinajst rešilcev… Za božjo voljo, kaj se je zgodilo?!
Groza nevihtnega jutra
Domačini so se zbirali ob Ižanki, že na dvorišču mi je vse povedala soseda: »Ravnokar sem slišala, na Barju je padel balon, v njem je bilo dvaintrideset ljudi. Groza! Videla sem leteti oba balona, ko sem peljala psa na sprehod: čudno se mi je zdelo, da je večji letel zelo hitro in precej nizko.« Zmrazilo me je. Tedaj še niso bile znane grozljive podrobnosti in razsežnosti, a ko sva se s fotografom s pomočjo domačinov prebijala proti prizorišču nesreče, sva bila hvaležna, da nama zaradi zapore ni bilo treba čisto zraven. In videti strahote, ki so jo gledali gasilci, ki so pogasili košaro balona, policisti, ki so zavarovali območje, in reševalci, okrog osemdeset jih je bilo (med njimi kar nekaj prostovoljcev), in domačini, ki so se po skritih poteh približali kraju: vsi si bodo grozo zapomnili za vse življenje.
Stišana sirena je najhujša
Želela sem si, da so ljudje preživeli, da je za vse vzrok nesrečen splet okoliščin, ne pa pogoltnost in požrešnost, o kateri sem poslušala od zgroženih domačinov. Vsi so trdili, da v takem vremenu baloni ne bi smeli poleteti, da je nekaj pilotov polet odpovedalo in da je šlo za željo po zaslužku. Kaj je res, bo pokazala preiskava. Pilota obeh balonov, rdečega, ki je varno pristal, in modrega, ki je padel (temu je junija potekla licenca), sta na Brnik sporočila klic na pomoč (tako mi je zatrdila uradna oseba). Je pilot preveril vremensko stanje? Zakaj se je odločil za polet kljub nevihti, ki se je napovedovala? Je morda želel poleteti kdo drug? Kakršnikoli že bodo odgovori, nič ne bo vrnilo štirih izgubljenih življenj, odtehtalo opeklin, težkih zlomov dolgih kosti, hrbtenic, medenic in bolečin – takšnih in drugačnih. Pilot je v intenzivni terapiji (ljudem je ob kaosu pred pristankom zaklical, naj počepnejo ter se primejo ograje in vrvi) in še ne bo mogel dajati odgovorov. Pretresljiv je bil pogled na objokane oči družine, ki je v avtu in v črnini hitela v Ljubljano, in tudi stišana sirena reševalnega avtomobila, ki ne pomeni nič dobrega. Takrat se je o številu mrtvih še ugibalo, v javnost so dali informacijo, da sta žrtvi dve, čeprav je moralo biti vsem na prizorišču jasno, da štirih zoglenelih ljudi ne bodo mogli oživiti.
