Odgovori, ki jih dobivam od sogovornice, ostajajo na polovici, saj jih nenehno trgajo telefonski klici. Od petdeset do šestdeset na dan jih je. In skoraj z vsakim je tudi jok na drugi strani. V skromne prostore na Proletarski 1 vse dneve prihajajo in kličejo ljudje, ki jih je družba izrinila prav na rob in čez.
»Prosijo nas za hrano, življenjske potrebščine, zdravila, plačilo dijaškega doma, prevoza ... Zjutraj je prišla mamica s tremi otroki. Ker je lani dobila našo humanitarno pomoč, so ji to šteli v prihodek v preteklem letu. Zato že več mesecev ne dobiva ne socialne podpore ne otroškega dodatka. Fant hodi v prvi letnik srednje šole, a nima za prehrano, nima za šolske potrebščine,« pripoveduje Anita Ogulin, sekretarka Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste, humanitarne organizacije, v kateri pomagajo otrokom in družinam. Ob naraščajoči brezposelnosti in propadlih podjetjih je s tem letom stopil v veljavo še novi zakon o socialnem varstvu, ki revni in nižji srednji sloj potiska v brezno brezupa.
Več mesecev brez dohodkov. Kaj je prinesel? »Staršem v njihove dohodke prišteva tudi vse nepremičnine, ki jih imajo. To je lahko tudi nekoristno zemljišče, ki ga ne morejo niti prodati. Ukinil je dijaške štipendije. Dobivamo čedalje več obiskov in pisem, ki pričajo o tem, kako dijake izključujejo iz šol in dijaških domov, ker nimajo poravnanih dolgov. Do 1. januarja letos je bilo bivanje v dijaškem domu subvencionirano in dijaki so dobivali štipendije, zdaj pa tega ni več. Ker starši niso zmogli plačevati, so otroci z novim šolskim letom prejemali odločbe, ki jim jemljejo pravico do nadaljevanja izobraževanja. Zakon je odpravil tudi subvencije za šolske prevoze, znižal je cenzus za druge socialne prejemke ter višino te pomoči. Vse prihodke, tudi humanitarne, upošteva kot dohodek družine in zato so številni, ki so lani prejeli kakšno humanitarno pomoč, zdaj izgubili pravico do socialnih prejemkov ali pa so se jim ti drastično znižali. Številnim družinam se po novem zakonu upošteva dohodek celo iz leta 2010. Leta 2010 pa je bil nekdo še lahko zaposlen v nekem gradbenem ali drugem podjetju, ki ga danes ni več. Njegova družina tako nima nobenega prihodka tudi že več kot pol leta, saj so ji ukinili vso denarno pomoč. Ljudje se počutijo tako zelo ponižani in tudi ničvredni, ker ne morejo poskrbeti niti zase, kaj šele za svoje otroke, da posegajo tudi po lastnem življenju. To je prinesel ta zakon.«
