Dom sv. Ignacija v Ljubljani, nedeljsko popoldne. V svetli jedilnici urejenega in prijetnega doma so se počasi zbirale udeleženke enotedenskega posta, ki bo potekal v tišini. Tokratna postna skupina ni bila tipična, saj so bile v njej same ženske. To je izjema in ne pravilo, saj se posta udeležujejo tudi moški. Tisti dan so še lahko glasno govorile, zato so tiste, ki so bile na postu prvič, izkoristile priložnost in spraševale one, ki so se tega odrekanja hrane že večkrat udeležile, ali je težko zdržati teden dni. Ena od rednih udeleženk posta se je zasmejala in odgovorila: To, da si ves teden brez hrane, je še najlažje zdržati, to sploh ni težava! Težko postane, ko zaradi tišine spregovori duša. To pa je hkrati tisto »zdravilno« iz uradnega naziva posta.
Teden zdravilnega posta v tišini organizirata pater kapucin Miha Sekolovnik in sestra uršulinka Marija Irena Stele. Oba sta usposobljena za to delo, pater je teolog in terapevt zakonske in družinske terapije, sestra pa je prav tako teologinja ter končuje magistrski študij zakonskih in družinskih študij na Teološki fakulteti v Ljubljani. Teden zdravilnega posta vodita tudi v Marijinem domu duhovnosti v Mekinjah pri Kamniku, v domu duhovnosti Hiša kruha v uršulinskem samostanu pri Sv. Duhu (Škofja Loka) in v domu duhovnosti sv. Benedikta v prekmurskih Kančevcih. Čeprav so ti postni tedni organizirani pod okriljem Cerkve, sprejmejo tudi tiste, ki niso verni.
Kaj je post? Postenje je staro toliko kot življenje na Zemlji. Znana so religiozna postenja: staroindijska – 30-dnevni post, Mojzes se je na gori Horeb postil 40 dni, tudi Jezus se je postil 40 dni, Buda se je postil dolgotrajno, postili so se egipčanski faraoni, pa Špartanci in Perzijci. Normani so se postili pred bitkami, zato da bodo smrti podarili čisto telo in duha. Sveti Johannes Crysostomus je v 16. stoletju zapisal: »Post je hrana duši, uravnoteži nepotrebno govorjenje (brbljavost, prazno govoričenje), daje občutek umirjenega ugodja, umirja jezavost, ublaži koleričnost značaja, obudi razsodnost in naredi telo voljno.«
Pater Miha Sekolovnik je povedal, da je za post zelo pomembna motivacija. »Pripravljeni moramo biti za odpoved, notranje očiščenje, osmišljanje. Tedne zdravilnega posta organiziramo že od leta 2002. Številni se vračajo, post zanje postane samoumeven, ne samo zaradi čiščenja telesa, temveč tudi zaradi dejstva, da postaja vedno bolj preprost. Pomaga pri poti navznoter, k lastnemu središču. Odpoved ne vzame, temveč predvsem da moč preprostosti.«
Zahteven dnevni red. Posebnost tedna posta v tišini je tudi ta, da udeleženci sami pripravljajo »obroke«, skuhajo opoldansko in večerno postno juho, pripravljajo čaj in kompot (samo tekočino). Po obrokih tudi pomijejo posodo in pospravijo jedilnico. Vsi udeleženci imajo zadolžitev, ki pa jim ne vzame veliko časa, tako da imajo še vedno dovolj časa za vse dejavnosti. Dan se začne s telovadbo, nadaljuje pa z meditacijo. Po zajtrku (čaj, sokovi, pomešani z vodo, ali kompot) je čas za sprehod. V Ljubljani gredo lahko na grad ali Golovec, pa v botanični vrt ali ob Ljubljanici do Trnovega. Po dopoldanskem sprehodu sledi »podeljevanje« v skupini. Udeleženci v krogu spregovorijo o svojih občutkih, o tem, kaj se dogaja z njimi. Pri podeljevanju v skupini velja pravilo, da govoriš vedno samo o sebi, ne sodiš in ne odgovarjaš drugim, predvsem pa jih ne podučuješ. In teh pravil se voditelja dosledno držita. Včasih je udeležence strah teh pogovorov v krogu. Brez potrebe, kajti lahko kaj poveš, nič pa ni narobe, tudi če svojih občutkov ne želiš deliti. Po navadi pa je tako, da je kdo na začetku še zadržan, tam nekje sredi tedna pa je skupinska energija že tako homogena, da se srca odpirajo kar sama od sebe. In človek prav čuti potrebo, da deli svoje občutke s skupino.
