Z zgodbo o deklici Tadeji, ki ji je pred desetimi leti – ob njeni smrti – napisal pesem, a je potem ni zmogel zapeti. Ko je po desetih letih srečal njeno sestro Sašo, se je je spet naučil in jo začel peti. A vedno s solzami v očeh. Z Andrejem se je bilo lepo in toplo pogovarjati. Tudi o božiču in njegovih otrocih.
Andrej, vedno se mi je zdelo, da vi pa res znate živeti, uživati življenje. Imam prav?
Res živim eno najlepših obdobij svojega življenja. Ker res živim tako, kot želim. In ker se še vedno učim. Moja pesem z naslovom Kdaj si zadnjič neko stvar naredil prvič je bila preroška, kot marsikatera doslej. Tanja, moja partnerica, ima ključ od hiše, otroci ga imajo ... Lahko sem sam in lahko sem v družbi – in o tem odločam sam. Včasih mi paše samoten večer, ves dan berem, poslušam muziko. A tudi če sem sam, nisem osamljen. Osamljen si lahko tudi med ljudmi. Pa predvsem moraš znati biti sam s sabo. Samega sebe se moraš navaditi, ker si ves čas v svoji družbi.
Moraš biti dobra družba sam sebi.
Ja, kdor sebi ni dobra družba, ni srečen. Srečen pa si, če si sam s sabo zadovoljen, sprijaznjen. Jaz vsako jutro, ko vstanem, rečem: O, hiša, kako si lepa! Rad vstanem, rad grem pogledat okrog hiše. Živim obdobje, ko ob dovolj zdravja živim zelo lepo. Saj bi se to lahko dokaj hitro obrnilo. Zadnjič sem ostal v tistem snežnem metežu – vozil sem med tovornjaki – in nekako prislalomiral do doma. Vmes sem ustavljal avto, čistil brisalce, ki so ledeneli, in prosil avto, naj zdrži do doma. Ko sem zapeljal v garažo, je od ledu počil brisalec. Če bi mi počil prej, bi ostal na tisti zaledeneli avtocesti. Čisto sam. Tako pa me je nekaj rešilo.
Kdo pa to ureja? Kaj vas je rešilo?
Kaže, da imam dobrega menedžerja. (smeh)
Se pogovarjate s kom tam zgoraj?
Očitno me še nekdo sliši. Jaz se veliko pogovarjam: s hišo, z avtom. Avto ne predstavlja sreče, lahko predstavlja varnost, transportno sredstvo. Hiša tudi ni sreča. Srečo prinašajo nevidne stvari. Sreče ne moreš prijeti. Ljubezni tudi ne. Ljubezen je elektrika, kemija, menda se zavohamo med sabo. Če si zaljubljen, si nekredibilen, ljudje ti ne morejo zaupati. A to je edina opravičljiva nekredibilnost.
Kako pa je z modrostjo v vaših letih?
Mi se vseskozi o nečem odločamo, od bizarnih do pomembnih stvari. Bom v tem razmerju ali ne? Kje bom postavil mejo svojemu otroku? V nas je hlepenje po modrosti, da bi se znali pravilno odločati. Z učenjem dobimo znanje. Modrost pa dobimo z opazovanjem podobnih primerov. In z ogromno potrpljenja. Modrost sama ne pride z leti; poznam ogromno starih, butastih ljudi, ki se niso z leti nič naučili. Poznal sem ljudi, ki so »umrli« pri tridesetih, pokopali so jih pa pri osemdesetih. Ker s svojim časom, priložnostmi niso nič naredili, niso se izobrazili. Modrost dobiš v težavah, kadar izgubljaš. Kadar zmaguješ, slaviš, in to je tudi prav, jaz slavim vsako najmanjšo stvar, vsako zmago. Tudi otroke sem tega naučil. Ljudje, ki ne znajo proslavljati, so vseskozi nesrečni. Za novo leto bomo delali rekapitulacijo preteklega leta. In če nisi nič proslavljal, so šli dnevi mimo. Česa se boš spomnil? Vsako petico v šoli je treba proslaviti, tudi trojko in dvojko, vsako najmanjšo stvar. Spomnim se izreka: Življenje brez proslav je kot dolga pot brez gostiln.
Zadnjič ste na televiziji zelo »samokritično« izjavili: Gorenjci nismo škrti, saj smo Slovencem dali Prešerna, Avsenike in Šifrerja.
Sebe moraš imeti rad. (smeh) Razlika je med imeti se rad in biti zaljubljen vase. Tudi Sveto pismo pravi: denar ni problem, problem je ljubezen do denarja – iz tega se rodi pohlep.
Se cenite?
Seveda se, a sem tudi najbolj zahteven do samega sebe. Moj letošnji največji uspeh je bil koncert v Cankarjevem domu. Takrat so se zbrale vse dobre postavke, vse, kar je bilo dobrega. Odvisen sem bil od množice nastopajočih, nisem bil prepričan, ali bodo vsi prišli ali ne. Pa so. Včasih se lažje zaneseš na glasbenike iz tujine – imaš jih v hotelu, ti bodo zagotovo prišli. Za domače pa nikoli ne veš. Ko se je dvignila zavesa, so mi glasbeniki iz orkestra rekli, da je butnila vanje dobra energija, prav čutili so jo. Ljudje so zadnje pol ure stali v dvorani in se objemali. A to ni samo moj uspeh – to ni odvisno samo od enega človeka – vsi smo bili takšni. Naslednjič bi lahko naredil vse enako, pa bi bilo čisto drugače. Zato bi rad bil moder. Učil sem se potrpežljivosti in vere – moral sem jim verjeti. In danes sem jim hvaležen, da so naredili vse to. Naslednji dan sva šla s Tanjo okrog Bleda, tako poln sem bil vsega, in potem je šlo to počasi iz mene.
