Vsi se zgražamo nad okrutnim posilstvom mlade ženske v Indiji. Ta grozni tretji svet, kjer so ženske še zmeraj lastnina brez pravic, ne glede na to, kaj piše v zakonu. Te barbarske kulture, svetlobna leta za demokratičnim in emancipiranim Zahodom. Pri nas se žensko spoštuje, njene pravice so neodtujljive, takšen gnusen zločin pa nepredstavljiv. Pa je to res? Smo v svojem bistvu kaj manj kultura posilstva kot Indija? Komajda, kaže naše širše družbeno obnašanje.
Kultura posilstva je oznaka, ki so jo v svoji kritiki moške dominacije prve uporabile feministke v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav je v akademskih krogih ta koncept poznan in se je o njem že dosti razpravljalo, je v medije pronicnil šele v zadnjih letih. Kultura posilstva je oznaka za družbo, v kateri sta spolno nasilje in posilstvo pogosta in v kateri ju prevladujoče obnašanje, mnenja, norme, uradne prakse ter mediji normalizirajo, opravičujejo, tolerirajo in celo odobravajo. Strinjanja o tem, kaj v praksi to predstavlja in kdaj je tega dovolj, da lahko neko družbo označimo za kulturo posilstva, seveda ni, vsake oči imajo svojega malarja. Ameriške feministke so to strašljivo oznako brez pomislekov nadele tudi lastni deželi. Z razlogom. V praksi smo namreč tako prežeti z »normalnostjo« malenkosti, ki ustvarjajo okolje za sprejemljivost posilstva, da jih niti opazimo več ne.
Ženska kot spolni objekt, ki naj se sramuje svoje seksualnosti
Po teoriji kulture posilstva je seksizem orodje, ki normalizira mizoginijo – sovraštvo in sovražnost do ženske ter nespoštovanje in omalovaževanje spola. Za dokaze se ni treba ozreti daleč. Koliko namigovanj o natakaricah in medicinskih sestrah ste slišali v življenju, koliko vicev o blondinkah in jagih babah z valjarjem v rokah? In koliko o njihovih moških »kolegih«? Koliko stereotipov o vedenju v odnosih je vezano na ženske in koliko na moške? Koliko so pri otrocih krive matere in kdaj se s prstom pokaže na očeta? Ženska se v zahodni kulturi obravnava milo rečeno shizofreno. Po eni strani gole prsi štrlijo še iz oglasov za strešno kritino in komaj pokrite s panojev za zavarovalniške storitve. MTV vrti spote zvezdnic, ki v petih minutah sicer zamenjajo krpice šestkrat, vseh skupaj pa ni za pošteno majico s kratkimi rokavi. V resničnostnih šovih tekmujejo, katera si bo našla partnerja, da ne bo izpadla. Revije za najstnice na naslovnicah oglašujejo deset najbolj seksi bikinijev in pet nasvetov, kako ga presenetiti v postelji. Žensko se na vsakem koraku brez vsakega zadržka predstavlja kot spolni objekt, namenjen moškemu užitku. Po drugi strani pa predvsem socialna omrežja preplavljajo napadi na dekleta, ki se oblačijo izzivalno ali naj bi se obnašale preveč svobodno. Tako imenovani »slut shaming« bi morda najbolje prevedli s »sramotenjem cip«. Deklet, ki so iz tega ali onega razloga pristale na mesto, ki jim ga je dodelila družba. Strani na facebooku, namenjene žaljenju sošolke »cipe«, posnetki na youtubu in podobne »akcije« so že vodili tudi v samomore. S take odskočne deske ni treba vzeti veliko zaleta, da marsikdo pristane pri sklepu, da so si žrtve posilstev marsikdaj krive same, če sploh so žrtve. Mediji pa k takemu odnosu prispevajo ogromno. Naj navedemo le en primer, ki pa je zato toliko bolj ekstremen. Novembra 2010 je v Teksasu 18 fantov in moških posililo 11-letno deklico. Novinar slovitega New York Timesa se je v članku o posilstvu spraševal, kaj le je lahko bilo vzrok, da je osemnajst moških tako ponorelo, objavil izjave domačinov, ki so deklico opisovali kot na videz starejšo od svojih let in preveč naličeno, ter moraliziral o tem, kje je bila njena mati, ki bi morala skrbeti zanjo. V družbi, ki je tako bolna, da pri osemnajstkratnem posilstvu enajstletnega otroka dejansko razmišlja o njegovi morebitni (so)krivdi, namesto da bi zahtevala glave njegovih mučiteljev, ni čudno, da ostane večina posilstev med neprijavljenimi zločini. Po nekaterih ocenah je takih kar tri četrtine. Kako bi lahko bilo drugače, ko pa se žrtev sreča s predsodki že pri medicinskem osebju in policiji, ki naj bi zanjo poskrbeli in jo obvarovali nadaljnjega hudega. Raziskava med ameriškimi policisti je pokazala, da jih manj kot 20 odstotkov posilstvo razume tako, kot je definirano v zakonu. Več kot polovica posilstvo vidi šele takrat, ko je ženska poškodovana in krvava, ko se je upirala dovolj agresivno, ko je prisotno tudi orožje in podobno. Vse manj kot to pa je zanje nesporazum, ki se je končal z iz ene strani nezaželenim spolnim odnosom. Si predstavljate, da bi tak policist obravnaval vaše posilstvo ali posilstvo vaše hčere? Lahko bi se vam zgodilo. Manjša raziskava, ki jo je za svoje diplomsko delo opravila Ružica Boškić, je pokazala, da se jih je od dvajsetih žrtev posilstva na različne institucije obrnilo manj kot pol. Ena od žrtev je doživela posmeh na policijski postaji, ena na liniji SOS ni dobila informacij o prijavi, pri eni je socialni delavec vse skupaj pometel pod preprogo, ker ni želel imeti težav, eno je socialna delavka napotila kar na zakonsko svetovanje, ena pa je prijavila posilstvo policiji v manjšem kraju. Končalo se je tako, da je bila zaznamovana kot lahka ženska, posiljevalec pa je bil oproščen. Pri takem odnosu celo v institucijah, ki naj bi bile žrtvam v pomoč in oporo ter naj bi poskrbele za dokaze, da krivca lahko obsodijo, ni čudno, da ženske posilstev ne prijavljajo vedno. Vsako neprijavljeno pa pomeni, da se svobodno sprehaja en posiljevalec več in da imajo dober razlog za pogum tudi tisti, ki meje nasilja še niso prekoračili. Leta 2011 je v izjavi spodrsnilo tudi predstavniku policije v Torontu, ko je rekel, da se ženske ne bi smele oblačiti kot cipe, da ne izzovejo posilstva. Ogorčenje nad takim odnosom je rodilo t. i. Slutwalk, pohod cip; protestne zbore, na katerih zahtevajo, da si policija ponovno pridobi zaupanje ljudi z izobraževanjem in ozaveščanjem zaposlenih, da se neha kriviti žrtve in opravičevati krivce, da se neha pogrom nad žensko seksualnostjo in diskriminacija ženske v vseh oblikah. Udeležujejo se jih tisoči, pridružila pa so se jim sestrska gibanja po vsej Kanadi, ZDA, Južni Ameriki, Evropi, Angliji, nekaterih deželah Afrike in Azije ter v Avstraliji.
