V hišo, ki nima kopalnice in ne stranišča, niso vlagali, saj niso imeli od kod vzeti, hlev pa je v tako slabem stanju, da se bo sčasoma porušil. Odkar je Milanu umrla mama, gre vse samo navzdol in znašel se je na socialnem dnu.
Na kmetiji sta gospodarili in o vsem odločali dve ženski – mama in babica – in Milan ni mogel uveljaviti tistega, kar si je bil zamislil, čeprav je bilo dobro. Človek le stežka razume, da še danes ljudje živijo v hiši s črno kuhinjo, brez stranišča in kopalnice. Milan, ki je po poklicu mizar, je po končanem šolanju opravil pripravništvo, službo so mu podaljšali še za nekaj mesecev, potem pa je ostal na cesti. Dokler je še živela babica, ki je edina pri hiši imela dohodek (pokojnino), je še nekako šlo, po njeni smrti pa sta se z mamo znašla v težavah. Na kmetiji brez mehanizacije ni šlo in zato sta začela prodajati živino.
Mama je zbolela in iskala uteho v pijači
»Mama, ki je bila vedno dobrega zdravja, se je začela po babičini smrti soočati s hudimi glavoboli, in ker zdravniki niso mogli ugotoviti njihovega izvora, je vse bolj posegala po pijači.« Milan je preživljal težke čase, bila sta brez rednega dohodka, mama pa je bila za delo na kmetiji nesposobna. »Večkrat mi je rekla, da ne bom imel niti toliko denarja, da bi jo pokopal, in prav to se je zgodilo. V tistih letih sva postopoma za golo preživetje po malem prodajala, kar se je prodati dalo, in ko je umrla, so se napovedi uresničile. Nisem imel denarja za pogreb. Pomagali so mi sosedje in vaščani, da smo jo lahko pospremili na zadnjo pot,« zamišljen in z žalostjo v očeh pripoveduje Milan.
Preživlja se s priložnostnimi deli
S službami je v teh časih težko in Milan se v poletnem času pridruži krovcu, a sezona teh del traja le od pozne pomladi do začetka jeseni. »Sam si plačujem tudi delovno dobo in zdravstveno zavarovanje, zato ne morem nič prihraniti. Še posebej hudo je sedaj, ko je zima in večkrat tudi za hrano nimam.« Zaradi težkih fizičnih del je bil operiran za kilo, sooča pa se tudi s pomanjkanjem železa v krvi, kar je gotovo posledica slabe prehrane. Ker vedno bolj tone v brezizhoden položaj, ga muči tudi depresija, je brez motivacije in neiznajdljiv.
Poklical na pomoč
Milan, ki živi sam v hiški na robu vasi, je samotar. Nima prijateljev in ne zahaja v gostilne, tudi ne kadi in ne pije. Želi si, da bi bila njegova kmetija spet polna živine in da bi lahko počel tisto, kar ima v življenju najraje. A vse se začne in konča pri denarju. Na kmetijsko svetovalni službi se je pozanimal, kako je z nepovratnimi sredstvi za spodbujanje kmetijstva, a so ga hitro postavili na realna tla, saj mora kmet sam zagotoviti polovico sredstev. Ko ni več videl izhoda, je poklical Valerijo Kršlin iz humanitarnega društva Zadnje upanje. »Obiskala sem ga in se na lastne oči prepričala, da živi v izredno slabih razmerah, še bolj pa sem bila presenečena nad tem, da se ne znajde. Postavil si je visoke cilje, ki so v njegovem trenutnem socialnem stanju neizvedljivi. Resda je velikokrat bolje postaviti novo hišo kot adaptirati staro, o čemer je prepričan tudi Milan, a za tak projekt ljudje varčujejo vse življenje ali si najamejo visoke kredite. Začeti je treba skromno in z majhnimi koraki, a zdi se mi, da Milan tega ne dojema prav dobro. Strah ga je prihodnosti, po drugi strani pa upa, da se bo našla rešitev.«
