Njegova največja želja je, da bi dobil dobri bionski protezi, s katerima bi lahko živel normalneje. Predvsem pa bi rad spet objel ženo Ireno in štiriletno hčer Manco. Ker je že dve leti invalidski upokojenec in ima družino, se zaveda, da sam ne bo zmogel zbrati 170.000 evrov, kolikor staneta. Zato že nekaj več kot leto poteka zbiranje denarja za njihov nakup in doslej se je nabralo že več kot dve tretjini sredstev.
Vse se je v trenutku obrnilo na glavo
Dejan je bil leta 2008 mlad mož in očka komaj osemmesečne Mance, delaven, zagnan, pred njim je bilo vse življenje, poln je bil načrtov in ciljev za svojo družinico. Ko je končal srednjo šolo za elektroniko, se je leta 2007 kot monter zaposlil v Elektru Ljubljana, poleg tega se je vpisal na študij ob delu. V prostem času je rad vozil motor, delal je tudi vse popoldneve, da bi si čim prej uredili stanovanje. V službi je opravljal nevarna in zahtevna dela na daljnovodih. Ko so se tistega usodnega septembrskega dne odpeljali v bližino Sodražice, da bi odpravili napako na daljnovodu, ni niti slutil, da se bo končalo tako tragično. Povzpel se je na orjaško jekleno konstrukcijo, ne vedoč, da je njegov nadrejeni naredil napako in daljnovod ni izklopljen. »Ne želim pogrevati tega, nikogar ne obsojam, ohranil sem lepe odnose s sodelavci in bivšim podjetjem. Vedno se lahko obrnem nanje in lahko jih samo pohvalim, saj mi ogromno pomagajo. Dobil sem odškodnino, nikogar pa nisem hotel tožiti; zavedam se, da ni vse v denarju, in v tem ne vidim nobenega smisla. Ne bom spreminjal svoje odločitve – ko se enkrat odločim, to velja za vedno,« pravi odločno in ponovno podoživi najtežji dan svojega življenja: »Ko sem se približal cilju, me je žica kar potegnila k sebi in izjemna električna sila je začela delovati name. Skozme je steklo neverjetnih 20.000 voltov, čeprav je smrtni odmerek običajno že 220. In ne le enega, doživel sem tri takšne udare. Privezan sem bil s plezalnim pasom in skozi roke, ki so držale žico, je stekla izjemna temperatura, tako da so zažarele in potem dobesedno zgorele. In vse to sem doživljal pri polni zavesti, čeprav bi po vseh pravilih moral takoj umreti. Ne vem, kaj me je rešilo, morda moji izjemna upornost in zgradba telesa. Potem je prihitel sodelavec, odklopil daljnovod in me spustil na tla. Vso pot do kliničnega centra sem ostal pri zavesti, na dolgi poti so mi pomagali le z opornicami, za lajšanje bolečin pa sem dobil ketonal. Morda tudi reševanje ni bilo optimalno, a kar je bilo, je bilo. Včasih je pač treba potrpeti in stisniti zobe,« skromno pravi in lahko si le predstavljamo, skozi kaj vse je šel, dokler ga niso za enajst dni uspavali v umetno komo.
Fantomske bolečine bodo ostale še dolgo
Ko se je zbudil, je bil brez rok, ostale so mu le fantomske bolečine, ki še danes ne pojenjajo. »To je tako, kot da bi ves čas, 24 ur, vse dni, držali roke na vroči steklokeramični plošči. Možgani še vedno ne vedo, da ni več rok, bolečina zadnjega trenutka vztraja in tako bo še kar nekaj let,« nam pojasni fenomen, ki si ga običajen človek ne more niti predstavljati. »Tablet proti bolečinam ne jemljem, je preveč stranskih učinkov, čeprav stalno kljuva in trga. Iščem alternativne oblike, poskusil sem z bioenergijo, a ni bilo rezultatov. Še najbolje je, da se zamotim, imam delo in ustvarjam.« A ni ostal sam, ob strani mu zvesto stoji žena Irena: »Ob nesreči je še študirala, a kot medicinska sestra je kmalu dobila službo v Domu počitka Mengeš, zdaj pa dela v treh izmenah v enoti Trzin. To je kar v redu, saj je lahko veliko časa ob meni. Tudi sicer me družina zelo podpira, tast in tašča sta nama pomagala do stanovanja.«
Vedno je rad delal
Težka je bila misel, da ne bo več mogel poprijeti za nobeno delo. Še več, brez rok je postal močno odvisen od drugih, saj skoraj ničesar ni več zmogel sam. »Ne moreš si vzeti hrane, ne moreš si natočiti kozarca vode, sam se ne moreš obleči, še na stranišču si popolnoma nebogljen. Najhuje pa je bilo, ko sem se zavedel, da ne morem objeti in držati za roke svoje hčerke Mance,« se spominja prvih mesecev, ki so bili najhujši. »A nisem odnehal, moraš biti trmast in imeti veliko volje. Ne smeš se smiliti sam sebi. In sem začel z inovacijami in delom, da se prilagodim novim razmeram. Da bi bil vsaj delno samostojen, sem naredil cel kup pripomočkov, predelal sem računalnik, delam z miško in si pomagam z nogami, z nosom telefoniram, z usti prenašam stvari, naredil sem prilagojeno zobno ščetko, s skromno in okorno protetiko se lotim celo visokotlačnega čiščenja, pa varjenja in brušenja, tako da sem sam naredil ograjo, kosim travo, kidam sneg. Tudi motor sem sam predelal v štirikolesnik, čeprav še nima homologizacije in se za zdaj vozim le po vaških poteh,« razlaga ves v žaru in kar ne neha naštevati: »S pomočjo ženinih staršev sva začela na Vranskem tudi urejati novo stanovanje, kjer je vse prilagojeno mojim potrebam, na primer stikala in kljuke. Sam sem zrisal vse načrte, projektiral in potem tudi nadzoroval gradnjo ter kupoval material.« Pri tem uporablja skromne in slabo gibljive proteze, zato je v želji, da bi si življenje vsaj malo olajšal in še več naredil samostojno, dozorela zamisel o nakupu bionskih protez.
