Leta 2010 so Združeni narodi pravico do vode razglasili za temeljno človekovo pravico. V Sloveniji, ki je ena najbolj vodnatih dežel in ena redkih, kjer si pitno vodo lahko natočimo naravnost iz pipe, se nam ta pravica zdi samoumevna. A to se lahko hitro spremeni. Ni namreč treba, da se posušijo vodni viri, da bi nam bila ta pravica odvzeta. Dovolj je prava zakonodaja, večja količina klora ali pa račun, ki ga obubožano slovensko gospodinjstvo ne zmore plačati. Voda je še naša. Bo tako tudi ostalo?
Privatizacija vode, ki naj bi jo prinašal predlog evropske direktive o koncesijah, je, poleg vladne krize, glavna tema v slovenskih medijih v zadnjih dveh tednih. Novica sploh ni nova. Na spletni strani ministrstva za finance je bila že lanskega februarja objavljena vest, da »Slovenija podpira omenjeni predlog, a pričakuje dodatna pojasnila«. Vlada RS je torej spet enkrat potiho, brez informiranja javnosti in razlage, kaj šele javne razprave, pokimala nečemu, kar se še kako tiče vsakega državljana. In o čem pravzaprav govori razvpiti predlog evropske direktive, ki tako razburja slovensko javnost? Gre za »Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o javnih naročilih v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev«. Ta naj bi vnesla več preglednosti in bolj smiselno porabo sredstev v sistem javnega naročanja, večjo konkurenčnost in boljši dostop srednjih in malih podjetij na trg javne oskrbe. Ob tem naj bi preprečevala korupcijo in finančne mahinacije, ki domujejo v marsikateri državi članici. Ključna točka predloga je, da bi morala po njem vsaka občina obvestilo o podeljevanju koncesij objaviti v uradnem listu EU. Pri koncesijah ne gre za privatizacijo, se branijo iz Evrope, saj bo vendar vse pod kontrolo občin in države. Vsi zdravstveni kazalci, tehnični normativi, tudi ceno bo določala vlada. Mednarodni koncesionarji pa naj bi zagotavljali konkurenčnost in s tem še večjo kakovost storitve. Na papirju direktiva, kot tako rekoč vse, kar pride iz EU, stoji. A v praksi je težko govoriti o konkurenčnosti, ko za različnimi podjetji na koncu stojijo dve ali tri multinacionalke, in težko je govoriti o avtonomnosti držav članic, ko se te soočijo z lobiji multimilijardnih korporacij. Temu, kako hitro se lahko spreminjajo zakoni na slabše za malega človeka, smo priča vsak dan. Da o možnostih za korupcijo pri tako velikem denarju sploh ne govorimo. Medtem ko je javnemu podjetju v interesu, da denar investira tudi v infrastrukturo, to za zasebnega koncesionarja ne drži, za zasebnika je vedno glavni motiv dobiček. Še posebej če je koncesija omejena na nekaj let. Tudi evropski velemožje, ki tako strastno zagovarjajo novo direktivo, bi morda delovali prepričljiveje, če ne bi nemški novinarji odkrili, da so bili v strokovnem odboru, ki je svetoval komisiji pri pripravi predloga, v večini predstavniki »vodnih« multinacionalk, kakršna je Veolia. Ta ima, mimogrede, v Sloveniji že registrirano podjetje za oskrbo z vodo.
Kriza še enkrat priročen izgovor za pogoltnost
Kapitalska vojna za vodo ni od včeraj, za sabo ima že kar lepo zgodovino. V Veliki Britaniji je vrata privatizaciji odprla že Margaret Thatcher. Stvar je sicer takrat zaradi serije odločnih civilnih kampanj ostala bolj ali manj na papirju. Civilna iniciativa je bila zaslužna tudi za to, da nismo direktive na evropski ravni dobili že pred desetimi leti, saj je parlament EU o njej razmišljal že takrat. Gospodarska kriza pa je spet napljusknila to občutljivo temo, saj se pod njeno vsemogočno krinko poskuša kapital polastiti še tistega malo, kar je bilo doslej nedotakljivo pod upravo države – javnih storitev. Logika evropske povezave je naslednja: Države so (pre)zadolžene. Če prodajo javne službe, kot sta komunala, oskrba z vodo in elektriko itn., lahko s tem denarjem odplačajo dolgove, medtem ko bo zasebni sektor pod pritiskom konkurence poskrbel za kakovostne storitve. Na papirju takšno razmišljanje vzdrži in je celo pametno. Vsaj toliko kot tisto, da je zasebni kapital boljši skrbnik podjetja kot država, kjer noben posameznik nima dovolj interesa, da bi to delovalo optimalno. Koliko je to res, smo Slovenci poučeni vsak dan in skorajda že vsak na lastni koži. Tajkunski prevzemi, izčrpavanje podjetij in stečaji družb, ki so še pred nekaj leti poslovale uspešno, nam to vedno znova kažejo. Da argument v praksi klecne tudi drugod, kažejo mnoge izkušnje vsevprek po Evropi.
Izkušnje s privatizacijo so katastrofalne
Eno od poročil, ki razkriva katastrofalne evropske izkušnje s privatizacijo vode, je nastalo pod okriljem organizacije The Blue Planet Project, ki povezuje civilne iniciative v boju za pravico do vode po vsem svetu. V Evropi je voda privatizirana pogosteje kot kjer koli drugje na svetu, tretjina ljudi vodo kupuje od »zasebnika«. Kar se je in se še dogaja v Italiji, Španiji, Bolgariji, na Portugalskem in v Grčiji, so scenariji, ki si jih še kako lahko predstavljamo tudi Slovenci. Skupna izkušnja ni prav nič ohrabrujoča. Storitev se poslabša, voda praviloma podraži, podjetja odpuščajo in pospravljajo v svoj žep monopolne dobičke, medtem ko v infrastrukturo ne vlagajo kaj prida.
Bolgarija se je z nacionalno gospodarsko krizo soočila že pred petnajstimi leti in protikrizne ukrepe pozna že ves ta čas. V tem sklopu so se podali tudi na pot privatiziranja javnih storitev, med njimi oskrbe z vodo. Leta 2000 so v glavnem mestu za 25 let podelili koncesijo britanskemu podjetju United Utilities (UU). Če so kje obstajali argumenti za privatizacijo, je bila to Sofija, saj je bil tam vodovod v katastrofalnem stanju. Zaradi puščanja so izgubili kar 60 odstotkov vode. UU se je obvezal, da bo ceno ohranil skoraj enako, kot je bila pred najemom, ter da bo v petih letih puščanje odpravil za polovico ter z leti popolnoma. Po dvanajstih letih je cena narasla za trikrat, zaradi puščanja pa še vedno izgubijo 60 odstotkov vode, saj podjetje v infrastrukturo ne vlaga razen v izjemnih primerih. Izjemno sporno je tudi poslovanje podjetja, ki kljub zakonski obvezi in celo razsodbi sodišča ne dopušča vpogleda v svoje knjigovodstvo. Vodstvo si izplačuje ogromne plače (po 400.000 evrov letno), revizije pa so pokazale, da kot investicije podjetje prikazuje prenove domov svojih zaposlenih, najemnine in zabave. Ob tem pa vsako leto vodo odklopijo več sto gospodinjstvom, ki ne zmorejo plačevati položnic. 5000 ljudi zaradi tega tudi tožijo. Kljub vsemu naštetemu poskuša bolgarska vlada sprejeti nove zakone, ki bi privatizacijo še olajšali in omogočili dodatne podražitve.
