Srčna, široko razgledana in hrabra. A dr. Vesna Vuk Godina je še mnogo več: potomka ljubih ji ljudi, ki so ji znali vcepiti ponos do domovine, zelo odgovorna mama, v zadnjem času pa ponovno zelo izpostavljena kritičarka družbeno-političnega sistema, v katerem živimo in ki je poln nedemokratičnosti ter grobega kapitalizma, ki ga ne zanimajo ljudje, temveč kapital, vpliv, moč. In ki se mora spremeniti. »Spremembe se seveda bodo zgodile, a pomenijo drugačno družbo!«
Po vsem prebranem in slišanem je jasno, da imate Slovenijo radi in da ste zato aktivna državljanka, ki se je ne da utišati. Ne pripadate nikomur, nobeni stranki, sledite svoji zdravi pameti. Zakaj?
Družinska tradicija aktivnega državljanstva je stara vsaj tri generacije: trije od mojih štirih starih staršev so bili Primorci, ki so pobegnili izpod fašizma – z valom Primorcev so prišli v Maribor. Visoko stopnjo zavesti o družbi, krivicah in o tem, kako bi družba morala delovati, imamo torej v družini. Tudi strikten moralni kod, ki pravi, da nikoli ne gledaš, koliko te kaj stane, ampak je delovanje v skupno dobro nad tvojimi osebnimi koristmi. Logika aktivnega državljanstva je bila prisotna tudi pri mojem očetu, partizanu in učitelju: nekaj časa je bil uraden funkcionar, kar je povzročalo spore med nama. Zrasla sem v duhu, da je treba delati to, kar je prav.
Vam je kdo kdaj očital očeta partizana, levičarstvo?
Ja, dostikrat, posebej zdaj. Grozijo mi, da bodo razkrili, iz kakšne družine izhajam, kar me (smeh) sploh ne moti: moji stari starši so bili kot zavedni Slovenci izgnani, moj oče je bil partizan v izgnanstvu. Moram povedati, da sem na to ponosna. Tudi moja hči je na to ponosna. Ne glede na to, kako interpretiramo 2. svetovno vojno, je jasno, kdo so bili okupatorji in kdo je sodeloval z njimi. Treba je nehati uporabljati zgodovino kot sredstvo za politično manipulacijo, delitve na naše in vaše so priročno politično orodje.
Vam grozijo?
Ravno zdaj sem dobila grožnjo, da me morajo odstraniti z univerze (vesel smeh). Ponovno. Pred leti zato, ker je nekdo hotel moje delovno mesto. Zdaj pa v smislu političnih čistk, češ, ta vzgaja naše mlade državljane – zelo podobno, kot je bilo povedano v govoru našega velikega voditelja o tem, kako kvarno vplivamo na mladež. Nekdo je to zahtevo objavil na družabnem omrežju in zdaj javnost zahteva, da se me odstrani – ne vsi, eden pa že (smeh). Dobivala sem tudi osebne grožnje, čeprav nikoli nisem nameravala kandidirati za županjo: a dokler je obstajalo javno mnenje, da bom kandidirala, sem dobivala grožnje. Zdaj, ko je kandidat Andrej (Fištravec, op. a.), se je umirilo.
Zelo aktivni ste bili pri mariborskih vstajah, premier pa je v svojem govoru na Zboru za republiko omenil, da tako rekoč ni razloga za Kanglerjev odstop. Vaš komentar?
Vse se da gledati iz več zornih kotov: če merimo s premierjevimi merili, med katerimi sta pravovernost in ubogljivost, res ni razloga za Kanglerjev odstop. Če merimo iz zornega kota poštenega delovanja, socialnosti, nekorumpiranosti, pa je obstajalo veliko razlogov za odstop. S premierjem pač ne deliva istih razlogov, a teh ne deliva že od leta 1977, ko se je pojavil na takratni FSPN.
Bili ste ena redkih kritičnih intelektualcev, ki niste šli na Roško – zakaj?
Ker sem vedela, kdo so ljudje, okoli katerih se vse vrti. Vedela sem, kdo je Janez Janša: ko se je pojavil na FSPN, je začel delovati v mladinski organizaciji in začel voditi politične čistke zoper profesorje na fakulteti, češ da niso dovolj marksistični. Že takrat je bilo popolnoma jasno, da mu gre samo za eno stvar: za oblast. In tega niti ni skrival. Ko so se on, Bavčar in podobni začeli preobražati v heroje, se mi je zdelo rahlo smešno, ker sem jih pač poznala. Že v tistem času so jasno pokazali, za kaj jim gre: za moč in oblast.
No, Bavčar je v postopku, o Janševem neznanem izvoru premoženja se je izrekla protikorupcijska komisija – kaj se dogaja z ljudmi, ki bi morali kot cvet naroda voditi državo?
Vse, kar se nam dogaja, moramo presojati v okviru tradicionalne slovenske politične kulture, ki je domačijska politična kultura. Tradicionalna kolektivna enota preživetja je bila pri naših prednikih domačija, v okviru katere so vsi člani poskrbeli drug za drugega. Širša preživetvena enota je bila vas. Mi, skupina torej. Znotraj skupine je bilo za Slovence moralno in normalno, da si poskrbel za svoje ljudi. In to, kar zdaj gledamo, je skrb za svoje ljudi – predsednik vlade zelo skrbi za svoje ljudi, enako predsednik države. Tej logiki smo lahko hvaležni, da smo, kjer smo. Je pa v preteklosti ta logika lahko delovala le toliko časa, dokler ni začela uničevati ali domačije ali vasi.
