Stal je na odru in srečno ščebetal, ko je vlekel iz žepa telefon: »A dovolite, da vas slikam? Rad bi vas vse skupaj fotografiral, moja žena bo TAKO ponosna!« Bodite videti ponosni, je bebavo naročal moderator, občinstvo se je blagohotno režalo in režiserček, ki je prvič predstavljal film na festivalu in je bil iz oči v oči z nabito polno dvorano – nekateri so se celo ob strani naslanjali na zid in drugi so sedeli kar na stopnicah – je vzneseno pritiskal na sprožilec. Nekaj dni pozneje je neki drug režiser v nekem drugem kinu spet fotografiral občinstvo. Te dni so v kinodvoranah širom Berlina filmski režiserji v objektiv lovili publiko. Čakajte malo, mar ne bi moralo biti ravno nasprotno? Od kdaj oni na odru fotografirajo tiste v dvorani? Festivalom se je resnično zmešalo. Berlinskemu pa še prav posebej.
Ne govorimo v prazno, prilagamo dokaze
Ameriška risanka o neandertalcih, nedokončana srhljivka z igralcem, ki je že dvajset let mrtev, poljska drama o gejevskem duhovniku in kanadska o dveh lezbijkah ter pasteh za medvede, pa kitajska drama o dveh učiteljih kung fuja …, to je bera, ki jo je letos v glavnem programu ponujal berlinski filmski festival. Oh, in seveda nemški vestern.
Vestern! Nemški? Nemci se že vse odtlej, ko so upokojili Winetouja, večinoma ne lotevajo več vesternov. Z dobrim razlogom: ne znajo jih delati. Za tegale, Gold ali Zlato po naše, o sedmih Nemcih, ki jih je omamila zlata mrzlica na Jukonu, samo direktor festivala Dieter Kosslick ve, zakaj ga je privlekel v tekmovalni program. Če je bilo zato, ker je to najboljši nemški film, ki ga je lahko našel, potem se nemškemu filmu črno piše. Bistvo je z eno besedo zadel nemški kolega, ki je vzdihnil: »Ta film je tako … nepotreben.« In to je tako zelo … res.
Pridemo tudi na dom
Seveda pa imajo tudi nepotrebni filmi lahko skrite adute: tale ima pri nas sposojenega Marka Mandića, ki je – kot nemški konjar – povsem očaral kritike. Mandić je imel v stranskem sporedu Panorama še en nemški film, srhljivko Lose Your Head, v kateri igra ukrajinskega geja, ki je ali pa ni psihopatski morilec. Tudi ta film ni prepričal kritikov, so si pa brez izjeme vzeli čas in prostor, da so hvalili Mandića (»jugoslovanski igralec«, ga je označil eden), ki mu napovedujejo svetlo prihodnost, eden mu je pa tako rekoč obljubil, da se bodo direktorji castinga pretepali zanj.
Potihem sumimo, da je tole z Mandićem del pretkane nove slovenske strategije, kako osvojiti festivale in sčasoma vso svetovno kinematografijo: vidite, na sporedu berlinskega festivala (no, na sporedu nobenega vodilnega svetovnega filmskega festivala) ni niti enega slovenskega filma, že celo večnost ni bilo nobenega slovenskega filma, in odhajajoča vlada skuša poskrbeti, da še dolgo ne bo nobenega. Ampak slovenska kinematografija se ne da, o ne, Slovenci smo vedno zraven, če ne pridemo skozi glavni vhod, vkorakamo pri stranskem: poleg Mandića, leta 2007 enega od mladih igralcev, ki jih festival predstavi svetu (in še pomembneje, režiserjem in agentom), se je letos v isti kategoriji vzhajajočih zvezd predstavil Jure Henigman. Slovenski Vertigo/Emotion film je bil koproducent dveh festivalskih filmov, enega v stranskem sporedu Forum in drugega, Epizode v življenju zbiralca železa Danisa Tanovića, celo v tekmovalnem sporedu. Pač, in dobili smo tudi majhna koščka ne enega, temveč kar dveh srebrnih medvedov, kajti Tanovićev film je dobil nagrado žirije, pa še nagrado za moško glavno vlogo. Ste videli? Slovenske kinematografije niti slovenska vlada ne more ustaviti. Čeprav se trudi.
Pod stopnicami
Festivalske žirije so muhaste in nepredvidljive, nagrade pomečejo tja, kamor najmanj pričakuješ, ampak malo berlinskih žirij je streljalo tako zelo mimo kot letošnja pod vodstvom Kitajca Wong Kar Waia. V glavnem sporedu je bilo 24 filmov, za medvede se jih je potegovalo devetnajst. In ja, neuradna novinarska žirija pod stopnicami – najboljše stvari izveš in vse bistveno se zmeniš, kadar pred filmom čakaš v vrsti pod stopnicami – je letos zgroženo ugotavljala, da je to en čisto zares grozen festival, sami slabi in povprečni filmi, nekaj favoritov je pa vendarle imela. Ko je bil prikazan čilski film Gloria, se je prvič po nekaj dneh festivala zdelo, da je posijalo sonce: ja, še vedno delajo dobre filme in včasih kakšnega najde celo berlinski festival. Gloria je zgodba o skoraj šestdesetletni ločenki, ki še ni obupala nad življenjem in ljubeznijo, vsak teden se sama odpravi na ples, kjer se zbirajo ljudje njenih let. In si najde par, nedavno ločenega gospoda, ki pa se kar ne more odtrgati od družine, od bivše žene ter dveh povsem odraslih in povsem nesamostojnih hčera. In odbezlja k njim, kadarkoli ga pokličejo. Ja, tudi potem, ko mu Gloria vrže telefon v juho. Kaj naredi pametna ženska, ko jo takole pusti samo brez avta in brez denarja daleč od doma? Naprej se zabava, jasno. Všeč mi je tale Gloria. Občinstvu je bila tudi in vse do konca se je nam pod stopnicami zdel čilski film prepričljiv kandidat za zlatega medveda, ampak žirija mu je vrgla samo drobtinico, srebrnega medveda za žensko vlogo. In čeprav seveda razumemo, da festivalske žirije pač ne premorejo dobrega okusa in sofisticiranosti novinarjev pod stopnicami, smo pričakovali, da bodo opazili kazahstanski film, prvenec še ne tridesetletnega Emirja Bajgazina, Lekcije iz harmonije. Pa ga niso. Vsi drugi so ga, film o trinajstletnem fantiču, ki ga strahuje nasilen sošolec, ni običajna zgodba o krvniku in žrtvi, tudi žrtev je namreč zapleten mulček, ki doma iz sponk za papir naredi električni stol za ščurke. In počne še druge zanimive stvari, tudi umori sošolca ali dva. To je odkritje festivala, se je smejalo indijskemu kolegu, veteranu mnogih filmskih festivalov, in številni so se strinjali z njim. Ampak ne žirija. Morda so film opazili s kotičkom očesa, dali so mu namreč nagrado za kamero. Čemur še drobtinica težko rečete. Kam za vraga so torej gledali? No, vse kaže, da so predano zrli v romunski film Pozitia Copilului (nekaj takega kot Položaj otroka), temu so namreč dali zlatega medveda.
