Začel je Jan, s pesmijo Ona sanja o Ljubljani, povedal nekaj zgodbic – je zelo duhovit in zanimiv govorec – nakar je povabil in predstavil Vesno, češ da sta pred desetimi leti delala intervju za revijo Stop in da ga je znala sprovocirati. Ko je Vesna sedla, mu je pojasnila, da tisti intervju ni bil pred desetimi, ampak pred dvajsetimi leti in da ni več mlada gospodična, kot jo je najavil. Povedala je tudi, da ne pozna njegovih pesmi, da se jih je sicer v dneh pred tem intervjujem naposlušala, prebrala pa je tudi biografijo o njem, ki jo je napisal Jaka Lucu. Iz nje je med pogovorom načrpala kar nekaj vprašanj in vsa so rahlo dišala po naftalinu: Ivana Spagna, dekleta, ki morajo imeti postrižene nohte … Jan ji je v smehu odgovarjal, da je medtem minilo osem let in da se je spremenil. Odrasel? Dozorel? Tudi o tem je tekel pogovor. Jan se je očitno zabaval – večkrat ni znal takoj odgovoriti na vprašanje, večkrat se je zmedel in potem pojasnjeval, da želi biti iskren, da noče lagati, da zato išče pravi odgovor. Vesna je bila nekajkrat neusmiljena. Med drugim ga je stisnila ob zid z vprašanjem, kdaj bo kakšno pesem napisal o ljubezni med moškima. Jan se je ponovno na široko zasmejal in odgovoril: »Ko bom to začutil! Doslej še nisem.« Torej so odpadle večne debate in vprašanja, kaj pa, če je gej.
Strel v koleno?
Zanimivo je bilo tudi njegovo stališče o politiki in protestih, ko sta z Vesno zašla na to področje. Jan je odkrito in iskreno, kot ima zadnje čase navado, povedal svoje mnenje: rekel je, da ni bil na demonstracijah, da pa bi rad vedel, kdo so ljudje, ki stojijo za njimi, kaj delajo in kaj so doslej storili. »Rad bi, da bi bili protesti ZA nekaj, ne PROTI nečemu, pa tudi kadar gremo na volitve, da bi volili ZA nekoga, ne PROTI nekomu. Na protestih sem videl, da so bili najglasnejši tisti – govorim za ljudi iz kulture – ki dobivajo denar od države, kar precej denarja – med 50 in 300 tisoč evrov, naš denar, denar davkoplačevalcev. Politika je reality show, to, kar se zdaj dogaja, je grozljivka. Pridimo rajši z dobro energijo, dobro voljo, dobrimi idejami, ne negativno – potem bom podprl demonstracije.« Kolegica, ki je v Operi sedela ob meni, je ob Janovi izjavi napisala v svoj pametni telefon: »Zdaj si je pa pognal strel v koleno. Upam, da ga ljudje bolj gledajo kot poslušajo.« Tudi Jan me je takoj, ko sva se po koncertu srečala, malce negotovo vprašal: »A sem prav povedal? Resnično mislim to, kar sem rekel.« Vesna Milek, ki se je strinjala z njegovim mnenjem in dodala, da je v eni svojih kolumn napisala nekaj podobnega in potem požela val kritik, je med intervjujem vzkliknila: »Jaz imam intervju s prerokom! Kako lahko sprovociraš mesijo?«
Rad imam svojo svobodo
Potem sta šla k lepšim, mirnejšim temam, k ljubezni, pa k dogodku, ki mu je najbolj spremenil življenje. Jan je kar dolgo razmišljal in ugotovil, da je bil to čas, ko je prekinil ljubezensko razmerje z italijansko pevko Ivano Spagno. »Takrat me je orenk zrukalo,« je po domače zaokrožil. »K Ivani sem se vozil v Milano, potem sem bil tudi zaljubljen in sem se vozil v London, in ko mi je bila všeč še neka voditeljica iz Los Angelesa, sem si rekel: Ne, ne bom se več vozil. Res sem se spremenil. Nisem bil več toliko zaljubljen. Ivana Spagna – to je bil rokenrol, bilo je noro!«
Jan je ugotovil, da je zdaj on podoben Ivani Spagni – da ima rad svojo svobodo. In te svobode ne bo dal kar tako. »So jutra, ko si sam in ko si srečen, da ni nikogar zraven. Bom moral biti zelo zaljubljen, da bom to prenašal. S človekom si zato, da rasteš, da ti je z njo boljše, kot če si sam. Da te opozori na lepe stvari, lepe slike, lepe kompozicije … Ljubezen je edina stvar, ki je ne moremo razložiti – še znanstveniki je ne morejo. Vprašanje je, koliko nabojev imamo v šaržerju – kolikokrat v življenju se lahko zaljubimo. Moj 70-letni prijatelj se je zaljubil kot smrkavec.«
