Slikajo zgodbe kmetov, ki so to že od nekdaj, tistih, ki so to šele postali, takih, ki jih je zemlja obdarila s premožnostjo, in takih, ki se šele prebijajo. V pripovedi vedno simpatične Mojce Mavec in pod taktirko Barbare Zrimšek, urednice projekta, so nastajale po vsej Evropi in nam odstrnile pogled na ta lepi, a zahtevni poklic, v katerem svojo prihodnost odkriva vse več še do včeraj čisto mestnih ljudi.
»V Evropski uniji je le 6 odstotkov kmetov mlajših od 25 let, tretjina pa je starejših od 65. Kdo bo v Evropi leta 2020 še prideloval hrano?« se je spraševala Barbara Zrimšek, ko se je podala na pot odkrivanja sodobnega podeželja. Njen projekt je nastal s pomočjo evropskih sredstev in govori o ljudeh, ki nam zagotavljajo hrano. V času, ko smo le nekaj desetletij oddaljeni od tega, da bo za vse preprosto zmanjkalo hrane, na drugi strani pa so otroci prepričani, da so krave vijolične barve in da krompir zraste v vrečkah v trgovini, so take oddaje postale žalostno potrebne in pomembne. »Čez nekaj deset let nas bo osem ali devet milijard, obdelovalne zemlje pa je zaradi pozidavanja, suše in drugega čedalje manj. Tako, kot kmetujemo zdaj, enostavno ne bomo mogli pridelati dovolj hrane. Ne govorimo torej niti o naših vnukih, govorimo o svojih otrocih in o sebi, mi smo tisti, ki bomo lačni,« razmišlja Barbara Zrimšek. »Kmetovanje je tako ena najpomembnejših tem prihodnosti. Po drugi strani pa se evropski kmetje starajo, mladih pa (še) ni zadosti.« Skrb je nedvomno na mestu, a delo pri projektu je ekipi prineslo tudi veliko optimizma.
Ljudje z enkratno energijo
Obiskali so deset evropskih držav, med njimi Italijo, Nizozemsko, Španijo, Grčijo, Nemčijo in Latvijo. Sogovornike so iskali skozi teme, ki so danes še posebej aktualne – ekološka pridelava hrane, razvoj podeželja, odpiranje novih delovnih mest in socialni projekti, ki povezujejo mesta s podeželjem. Vsaka zgodba je bila posebna, pravi Barbara, ki bi med njimi težko izbrala najljubšo. »Vsi ti ljudje imajo posebno, nalezljivo energijo, ki te prevzame. Svoje delo opravljajo ne le kot poklic, ampak kot poslanstvo. Zelo me navdušujejo projekti socialnega podjetništva, ki se s kmetijstvom krasno povezujejo. Nizozemec Ibrand je krajinski arhitekt, ki je kupil staro mlečno farmo, začel pridelovati še sadje, zelenjavo, jajca, meso in dejavnost kmetije nadgradil s socialnim projektom dnevnega varstva starejših. Na kmetiji se pač najde delo za vsakogar, za to ni nujno potrebna posebna izobrazba. Delo z zemljo človeka bogati in pri njem se tkejo trdnejše vezi med ljudmi.« Na Nizozemskem je več kot tisoč kmetij, ki pridelavo hrane dopolnjujejo s socialnimi projekti, pri nas jih je komaj prgišče. Georg, Marija in Erich, ki so jih spoznali v Avstriji, pa so se domislili, da povežejo šport, eko turizem in eko kmetovanje z neokrnjenim okoljem nedaleč od Schladminga. Bioregija Ramsau je zaživela leta 1999, ko je Georg, kmet in vrhunski športnik, med seboj povezal kmete in so ti z lokalno pridelano hrano, predvsem mlekom in mlečnimi izdelki, začeli oskrbovati najrazličnejše športne dogodke. Marija in Erich, ki se ukvarjata z ekološkim turizmom, pa sta bioregijo oplemenitila še s socialnim projektom. V njuni hiši je vedno polno mladih, ki jim življenje ni prizaneslo, tu pa so dobili novo priložnost. »Lep del projekta je bilo tudi sodelovanje z Gimnazijo Šiška, kjer smo vzpostavili šolski vrt in kamor so mladi iz drugih delov Slovenije prinesli avtohtona semena. Zdelo se nam je pomembno, da v naše delo vključimo mlade, da razmišljajo od kod, zakaj in kakšna je hrana, ki jo jemo,« pravi Barbara. V prihodnje bi rada z dijaki sodelovala še tesneje, saj naj bi v nadaljevanju projekta ti sami vzeli kamero v roke in na terenu posneli svoje doživljanje podeželja, hrane ter ljudi, ki jo gojijo za nas.
