Takrat si ni upala verjeti, da bo njena hči, ki se je pred dvema letoma rodila s trisomijo 13 ali Pataujevim sindromom, doživela naslednje leto. S statistiko, ki pravi, da 85 odstotkov otrok, rojenih z dodatnim kromosomom 13, umre v prvem mesecu življenja, in z zavedanjem, da je Sofijino zdravje tako krhko, da lahko podleže že pljučnici, pred očmi ni hotela trpeti ob morebitnem pogledu na oblačila, ki ji jih nikoli ne bi mogla obleči.
A kadar Sofia zboli zdaj, kar se zgodi redko, je ne preplavijo več moreče misli: »Kaj to pomeni? Bo umrla?« Umirila se je in z družino, možem Sašem, petletno Sinjo in osemmesečnim Levom, preprosto živi. Življenje, ki je naporno toliko, kolikor je v vseh družinah s tremi majhnimi otroki. Oziroma tremi in pol, ker Sofia vendarle terja več, kakor pojasni umirjeni Sašo Greiner, po temperamentu povsem drugačen od svoje zgovorne in prodorne žene, a enako stvaren kakor ona. »Sofia je izziv za živce. Zdrav otrok napreduje, ona ne. Jo nahraniš in vse izbruha. Sizifovo delo,« razloži tako, kakor je. »Moški to sprejemamo težje. Z otrokom nismo povezani na enak način kakor mame. Bolj smo usmerjeni v napredek. Lev je trikrat mlajši od nje, ampak napreduje. Ob njem še bolj vidim, da Sofia ne.«
Vendar so kriteriji napredka različni. Sofia danes veliko bolje dojema okolico kot nekoč, prepoznava ljudi, grabi okoli sebe, oblikuje besedo »am«. Petra vse to opazi, a šele zdaj, ko si hčerkin napredek sploh upa spremljati. Včasih si ga ni, da ne bi gojila lažnih upov, ki bi se ob soočenju z resničnostjo sprevrgli v trpljenje. O tem je govorila tudi v našem prvem članku, ki smo ga objavili pred enim letom.
Kaj se je odtlej spremenilo? Veliko, a najbolj je družinske karte premešalo rojstvo Leva. Ta je za Saša protiutež Sofii, za 34-letno Petro pa priložnost, da naposled okusi lepoto običajnega materinstva. Pri zgovorni Sinji se je še lovila, s prikupno Sofio je v sebi prebudila ženstvenost in nežnost, z dobrodušnim Levom uživa. Profitirala je Sofia. »Prej je bila le moja ljubica, očkova ne. Ženske se nehote ne umaknemo moškim in otroka zadržimo zase. Če se ne bi rodil Lev, bi v Ljubljano v Sočo z njo hodila jaz. Ker se je, hodi Sašo. On jo tudi sleherno jutro vozi v vrtec. Tako sta vzpostavila stik, ki ga sicer morda ne bi,« je samokritična Petra, medtem ko se ji Sofia s pričesko, za katero skrbi frizerka, odločno izvija iz naročja.
»Všeč mi je, da ni rastlinica. Da komunicira z mano, napreduje v svojem tempu in obiskuje vrtec. Na prvi dan v njem sem bila ponosna, kakor da bi diplomirala. Prav v njem se je razcvetela,« pravi vitka in urejena mama, ki enkrat na teden vodi telovadbo, hodi v gledališče, posedi ob kavi. Življenja si ne komplicira, temveč si ga organizira. »Ko si postavljen v novo vlogo, dobiš tudi novo energijo. Ženske pravijo: 'Jaz ne bi zmogla.' Pa ja! Seveda bi. Sem si jaz kdaj mislila, da bom imela takšnega otroka? Kje pa!« Čeprav ji mož, s katerim si delita realen pogled na življenje in smisel za črni humor, včasih reče: »Evo, tako posebna si bila. Ni čudno, da si dobila tako posebnega otroka.« V srednji šoli je bila darkerka in tudi pozneje ne čisto vsakdanja ženska. Kadar jo nekdanji sošolci vidijo danes, se jim zdi »blazno super«. Njej se zdi to smešno. »Saj imam vendar čisto običajno življenje!«
