Preživela je in si komajda malce opomogla, ko ji je starejši brat med igro s sekiro odsekal pol kazalca na desni roki. Istega leta je v boju s taščo in alkoholom obupala njena mama ter zapustila domačijo in otroka. Človek bi pomislil, da je to dovolj tragedij ne le za eno leto, temveč za vse življenje. Dejstvo je, da Alenka preprosto nima sreče v boju za človeka vredno življenje.
Deklica Alenka Klančar je po materinem odhodu živela na kmetiji v bližini Slovenskih Konjic z očetom, bratom in staro mamo. Odraščala je v upanju, da bo medicinska sestra, da bo drugim pomagala do zdravja in si uredila življenje, v katerem ne bo sovraštva, prepirov ter alkohola. Pri trinajstih letih sta ji popolnoma odpovedali ledvici. Eno ledvico so ji presadili, vendar pa je Alenka padla v komo in se zbudila šele po štirinajstih dnevih. V tem času je dihala s pomočjo naprav. Pravi, da je bila, potem ko se je zbudila iz kome, napol blazna, tako da je potrebovala kar nekaj časa, preden je vzpostavila vsaj krhko psihično ravnovesje. Posledice se kažejo kot strah in depresija, ki občasno posežeta v njen relativni mir. Razglasili so jo za invalidko prve stopnje, osnovno šolo je končala naknadno, na želeno srednjo zdravstveno šolo pa se ni nikoli vpisala.
Presajena ledvica je delovala osem let, nato je odpovedala. Sledila je nova presaditev. Druga ledvica je delovala le eno leto, nato je telo tujek zavrglo. Alenki so preostale dialize. Še hujši od spominov na operacije se zdijo Alenki stranski učinki zdravil, ki preprečujejo zavrnitev presajene ledvice. Vsega tega ne namerava in tudi ne more še enkrat prestajati. Poleg vsega drugega, kar jo pesti, ima zelo močan išias na levi strani telesa – mravljince, ki se od dlani prek rame in hrbta širijo vse do prstov na nogi. Menda je to posledica jemanja zdravil za preprečevanje zavrnitve presajenega organa.
Z dežja pod kap
Tudi alkohol je v dobri meri krojil življenje Alenkine družine. Njen brat je bil, kadar se je napil, nerazsoden in celo nasilen. V takšnem vzdušju je bilo zanjo težko živeti na kmetiji. Pri 26 letih se je želela končno osamosvojiti. Ko je za pomoč zaprosila socialno službo v Slovenskih Konjicah, so jo poslali na neko turistično kmetijo na Pohorju in tam je morala za hrano in bivanje trdo delati. Ne le v hlevu in nasploh na kmetiji, temveč tudi negovati in preoblačiti gospodarjevo nepokretno mater. Je to rešitev za invalida prve stopnje? To delo so ji naložili, druge izbire ni imela. Zakaj je bilo tako, mi ne zna pojasniti. Zdi se, kot da bi bila še dodatno kaznovana za svoje zdravstvene težave.
Vložila je prošnjo za dodelitev socialnega stanovanja. Ko ga je končno dobila v Lučah pri Poljčanah (38 kvadratnih metrov – soba, kuhinja in kopalnica), se vanj ni mogla vseliti, ker je bilo prazno, zanemarjeno, brez bojlerja, brez kuhinjskih elementov, s starimi okni ... Ona pa še za preživetje ni imela denarja. Zato je še pol leta (vsega skupaj tri leta) hodila na kmetijo na Pohorju. Slišala je, da ji lahko stanovanje, če ne bo v njem živela, odvzamejo, zato je sklenila, da se bo vselila. Pomagala ji je le soseda Milena iz istega bloka, nekdanja vzgojiteljica v vrtcu, gospa, ki je še danes edina trdna opora in prava prijateljica nesrečne Alenke. »Ne vem, kako bi brez nje. Tako sem ji hvaležna. Ne najdem besed za njeno dobroto. Ne glede na vse to pa se je ponoči, kadar se slabo počutim in sem malodušna ter depresivna, ne drznem in tudi ne želim nadlegovati,« pripoveduje Alenka.
