Večni oporečnik širokega znanja, analitičnega uma in umirjenega nastopanja zdaj s somišljeniki iz Odbora za pravično in solidarno družbo strastno opozarja na potrebne spremembe, ki bodo Slovenijo popeljale na pravičnejšo pot za vse državljane. To ni pogovor o zdravju posameznika, ampak o zdravju družbe, ki sega prek meja naše države.
Bi lahko, glede na vaše življenje in delovanje, rekli, da ste bili vedno oporečnik?
Bolj prav bi bilo reči, da sem bil vedno kritik napak obstoječega sistema, vendar vselej s predlogom, kaj bi lahko bilo boljše. Res je, da izhajam iz družine političnega zapornika, vendar me oče ni vzgajal v odporu proti tedanjemu družbenemu sistemu in ni podlegel zagrenjenosti, čeprav je vselej ostajal sumljiv in je bil do pozne starosti pod nadzorom policije. Moje stalno iskanje, kaj bi lahko bilo bolje, najsi je šlo za zdravstveni sistem, univerzitetni študij ali znanost, pa se je zaradi sumničavosti tedanje družbe nenehno gibalo na robu oporečništva. Nekako samoumevno je bilo, da sem se pridružil Odboru za človekove pravice; zdelo se mi je, da bi mu zdravnik lahko koristil, in vedel sem tudi, kako.
O vas se je slišalo že zgodaj, ko ste bili specializant na gerontološki kliniki v Trnovem.
Takrat sem bil sicer brez redne zaposlitve, pa kljub temu predsednik komisije, ki je odločala o zaposlovanju vsega osebja v bolnišnici. No, na delo smo sprejeli zdravnika, ki je bil najboljši študent v letniku (in brat duhovnika), vendar je bila protikandidatka sorodnica najvišjega državnega in partijskega funkcionarja in začela se je kampanja – trajala je eno leto, očitali so mi, da se zaradi očeta maščujem. Vztrajal sem in po enem letu so izbranemu zdravniku dali odločbo o zaposlitvi ter se mu opravičili. Danes je ta zdravnik profesor in predsednik slovenskega zdravniškega društva. Najvišje strokovne in znanstvene kariere pa so dosegli tudi vsi drugi zdravniki, ki sem jih kot predsednik tiste komisije sprejel v službo. Mislim, da je to zanimiv podatek o tistih »mračnih« časih, zlasti če ga primerjamo z današnjim kadrovanjem.
Niste bili nikoli ideološko obremenjeni ali je to samo videz?
Nikoli nisem bil član partije, temu sem se izognil tudi takrat, ko so me v UKC povabili vanjo. Sem pa postopoma pridobival vednost o naravi tedanjega totalitarnega režima in odpor do njega. Že od otroških let sem vedel za povojne poboje in kar težko sem verjel prijateljem iz Bavčarjevega odbora, ki so prisegali, da zanje vedo šele kratek čas. Nisem veren, vendar so bolnišnico v Trnovem, ki sem jo vodil, v času stare države imenovali škofijska, ker sem zdravil cerkvene dostojanstvenike in zaposloval nune. No, v samostojni Sloveniji sem dobil vzdevek rdeči Keber, ker sem si prizadeval za ohranitev solidarnosti v zdravstvu.
Zakaj ste se pridružili Odboru?
Ker so bile meni sicer takrat neznanim osebam kršene človekove pravice, ogroženi pa smo bili vsi. V Odbor sem prišel s predlogom, da očitamo armadi kršenje Tokijske konvencije, ki prepoveduje mučenje zapornikov. Besedilo sem tudi napisal in za podpis pridobil šest uglednih zdravnikov. Imelo je silovit odmev in Odboru so se priključili številni ljudje, ki se dotlej niso hoteli ukvarjati s politiko.
Janši ste takrat izdali potrdilo, da ima motnje srčnega ritma, da mu ne bi bilo treba v zapor.
Še vedno me veže zdravniška prisega, zato lahko rečem le to, da si diagnoze nisem izmislil; seveda pa pri ocenjevanju možnih posledic nekega zdravstvenega stanja obstaja širok razpon interpretacij. Moje mnenje je morda prispevalo, da je imel v zaporu kakšno ugodnost več ali vsaj kakšno neugodnost manj, saj nikomur ni bilo do tega, da bi se mu kaj zgodilo. Seveda so ustanovili komisijo zdravnikov UKC, ki naj bi dokazala, da se motim, vendar so kolegi potrdili mojo diagnozo.
Depala vas vas je ločila od Janše.
Prvi dogodek, ki me je globoko razočaral, je bil mnogo prej: Janševa izjava o labodjem spevu novinarjev na prvi seji parlamenta nove države. Potem so sledila nova razočaranja, in ko je izbruhnila Depala vas, v kateri je Janša storil tisto, kar so šest let prej storili njemu, je bilo treba nekaj storiti. Z Miletom Šetincem sem sklical sestanek Odbora, ki je dotlej miroval že štiri leta, in napisali smo poziv predsedniku Janezu Drnovšku, naj odstavi Janšo kot obrambnega ministra. Bil sem prvi podpisnik in podpisala se je še dobra polovica Odbora, ne pa vsi, in takrat je med nami zazeval razkol, ki traja do danes: med tistimi, ki podpirajo Janšo ne glede na to, kaj počne, in tistimi, ki smo do tega kritični. Na sestanku ni bilo Bavčarja, takrat je bil policijski minister, a je prišel naslednji dan k meni v bolnico in podpisal našo izjavo. Takrat so se mi okoliščine zdele povsem primerljive s tistimi šest let poprej, ko me je skoraj stalno spremljal kak agent; danes vemo, da smo bili blizu državnega udara.
