Sobota zvečer. Dve minuti do osmih. Gallusova dvorana Cankarjevega doma je bila malodane prazna. Kako, ko pa so se dneve poprej v uredništvu revije Stop, organizatorja slavnostnih Viktorjev, soočali z dobro znano težavo: zanimanja za vstopnice je bilo veliko več kakor sedežev v dvorani? Preprosto. Gostje so do zanje minute klepetali pred dvorano in se vanjo malodane zdrenjali šele tik pred začetkom televizijskega prenosa. Podelitev nagrad za medijske dosežke v letu 2012 se je lahko začela.
Matjaža Tanka ni bilo, a je bila njegova prisotnost močna. Novinar Ervin Hladnik Milharčič ga ni omenil, ko je napovedal razglasitev viktorja za najboljšega voditelja informativne oddaje, in tudi nominiranke Darje Zgonc ne, a je ta kljub temu stopila na oder. Za roko jo je nanj pripeljal zmagovalec, Slavko Bobovnik. Kajti to ni bil večer njegovega profesionalnega zmagoslavja, temveč večer toplih, a bolečih spominov na njunega dolgoletnega kolega in prijatelja, nedavno preminulega legendarnega Matjaža Tanka, tretjega nominiranca.
Solze in smeh
Na zaslonu so se začeli prikazovati prizori iz njegovega voditeljskega življenja. Občinstvo je spontano vstalo. Zaslišalo se je ploskanje, nežno, a neustavljivo. V zraku je bilo čutiti tesnobo in ganjenost. Na prireditvi, zaznamovani z glamurjem in humorjem, se je utrnila tudi kakšna solza, ko je Darja Zgonc umirjeno spregovorila o človeku, ki ji je bil blizu. »Novinarski poklic je ljubezen in je prekletstvo,« je besedo povzel Slavko Bobovnik. Za Matjaža je bil zadnje, je nadaljeval in dodal še nekaj kritičnih besed na račun spremenljivosti človekovega značaja. Matjaž Tanko je bil drugačen. »Tole, Matjaž, je zate! Za tistih sto- in stokrat, ko si rekel: Dober večer, in dobro tudi mislil,« je sklenil Bobovnik in pozlačeni kipec posvetil legendi, ki je bila novinarstvu vdana štirideset let in se je od njega poslovila šele, ko jo je v to prisilila neustavljiva bolezen.
Vendar priljubljenost njegove iskrenosti, preprostosti in spontanosti ni odšla skupaj z njim. Ostala je in dala pečat večeru, v katerem je slavil igralec Boris Cavazza. »Hvala lepa in dober tek!« so bile besede, s katerimi je sprejel svojega viktorja za življenjske dosežke. Presenetljive? Ne. Prilagodil se je okoliščinam. Podelitev nagrad se je zavlekla, kakor pogosto zadnja leta, in tako je svojega viktorja v roko stisnil dobri dve uri in pol po začetku prireditve. Gostje so že pred tem le stežka mirovali na sedežih, med zadnjim blokom televizijskih oglasov pa so številni vstali in odkorakali iz dvorane, v kateri se nekaj minut ni dogajalo nič. Ali tako dolgo, dokler ni pred občinstvo stopil Lado Bizovičar in ga poskušal zamotiti z improvizirano zabavo, vendar je moral na koncu le priznati, da je brez pripravljenega teksta na odru tudi minuta zelo dolga.
Zaslužni in odlični
In tako je bil aplavz, ki ga je požel Boris Cavazza, iskren, a manj bučen, kakor bi lahko bil. Prvi hip nihče ni obžaloval, da je ostal brez besed, marsikdo mu je bil celo hvaležen, ker je prireditev končal predčasno, nekoliko pozneje pa je le pomislil: Škoda. Boris Cavazza je prejel najpomembnejšega viktorja, za sabo ima osupljivo igralsko kariero in življenjsko pot, zaznamovano z bolečino ter tragedijami. Veliko bi lahko povedal, če se ne bi obiskovalcem že tako mudilo pretegniti nog, pa četudi je bila prireditev večinoma kratkočasna in sta na njej s svojim izvirnim humorjem ponovno blestela Slon in Sadež.
