Na decembrskem v Ljubljani so stopile v prvo vrsto. Pred četrto vseslovensko vstajo so z ljubljanskega Nebotičnika metale letake in opozarjale, da je »odločna in ostra ženska intervencija nujna«.
Medtem ko so sedele v kavarni na eni od ljubljanskih ulic, so si izmenjale še zadnje podrobnosti o poteku akcije. Dve sta iz vrečk potegnili šope zvezanih listkov in jih razdelili med preostale. Vse so si na glavo poveznile kapo, oči zakrile s sončnimi očali. Ko so bile na vrhu ljubljanskega Nebotičnika, so se razporedile ob ograji in v zrak pognale več tisoč letakov. Spodaj na Slovenski cesti so ljudje lovili sporočila ali jih pobirali s tal in se ozirali k vrhu stavbe. Medtem ko jih je natakar na terasi Nebotičnika opozarjal, da tega ne smejo početi, je eden od obiskovalcev kavarne prihitel na teraso in prosil, ali lahko tudi on dobi letak. Po opravljeni akciji so znova sedle za kavarniško mizo. Njihovi obrazi so izražali strah in hkrati zadovoljstvo. Vstajniške socialne delavke so 8. marca s svojo manjšo akcijo, kot so jo opisale, spomnile, da naj praznik »znova postane dan ženskega boja«.
Protestirajo, ker so jezne in ogorčene
Na letakih, ki so jih stiskale dan pred četrto vseslovensko vstajo in jih metale z Nebotičnika, je pisalo: »Brezpogojna pravica do stanovanja, brezplačni vrtci, izobraževanje, temeljna socialna varnost – vse to si bomo ženske vzele, da bomo dejansko enakopravne na vseh področjih.« In še: »V procesih vstaj si moramo izboriti svoje. Šele nato lahko začnemo govoriti o skupnem, o skupaj, o enakopravnosti. Suženjstvo, molk, zatiranje – NE!«
Zamisel o oblikovanju skupine Vstajniške socialne delavke se je porodila na novembrskem praznovanju rojstnega dne ene od bodočih vstajnic. Bilo je kmalu po prvih protestih v Mariboru in Ljubljani. »Sama sem bila že prej aktivistka, ampak sem bila tokrat prvič zmedena. Nisem vedela, kaj narediti, zavedala pa sem se, da je vstaje treba krepiti in jih bogatiti,« je pogovor začela vstajniška socialna delavka. »Vprašale smo se, kako bi lahko me same k temu pripomogle. Spisale smo osnutek manifesta, uredile profil na spletnem socialnem omrežju facebook, začele organizirati javna srečanja in se redno udeleževati protestov,« je nadaljevala. Zakaj? Ker je ženska intervencija nujna, ženska vprašanja pa morajo biti obvezen del vseh ljudskih vstaj. »To, kar vidimo danes, je, da je oblast patriarhalna, v procesih sprememb pa so spet moški tisti, ki te spremembe zastavijo. In prav zato mora tudi ženski del družbe postati del sprememb. Ženske smo tiste, ki si moramo izboriti svoj prostor, drugače bomo izvisele.«
Ne morejo si privoščiti, da bi se razkrile
Za zdaj gre za neformalno skupino, ki bi jo socialne delavke v prihodnje rade formalizirale. Morda se iz nje rodi celo ženski sindikat, se je nasmehnila 26-letna vstajnica. Tudi ona – kot druge – ne želi biti imenovana. Zaradi kriminalizacije. »Smo v situaciji, ko smo dejansko priča policijski represiji. Za raznorazne akcije dobivamo položnice za plačilo kazni. Tisti, ki se na primer na protestu izpostavi in pove svoje mnenje, ga takoj prepoznajo kot organizatorja protesta in doma ga čaka položnica.« Ne more si privoščiti, je dodala, da bi se razkrila in »za svoje aktivno državljanstvo plačevala položnice«.
Ožja skupina Vstajniških socialnih delavk šteje okoli dvanajst članic, širša, ki prav tako sodeluje pri pripravi manifestov in vabil, okroglih miz in delavnic, najmanj dvajset, podpornikov pa je vsak dan več. Najmlajša vstajnica šteje 23 let, najstarejša 60. So med njimi samo socialne delavke? Ne, je odgovorila sogovornica, so tudi druge. Menijo, da so pravzaprav vse ženske socialne delavke. »Ženske velikokrat opravljamo emotivne, skrbstvene funkcije, skrbimo za druge. Vse smo socialne delavke prav zaradi nalog, ki jih vsak dan opravljamo.« Od tod ime skupine – Vstajniške socialne delavke. »Ne gre za željo po prevladi žensk, ampak za to, da ženska in socialna vprašanja postanejo toliko pomembna, kot so druga.«
