Severa Gjurin, tisto nežno dekle z angelskim glasom
Nisva se pogovarjali o časih, ko je kot punčka na obisku pri sorodnikih pela ter plesala sama sebi in jo je skoraj prizadelo, če so jo opazili, niti o nekdanji nesproščenosti na odru, ker so ti časi mimo. Pri tridesetih za likovno pedagoginjo in profesionalno pevko s tremi cedeji ostajajo najbolj njeni – glasba, ljubezen in večno iskanje na poti duhovnosti. Res je, da plava nad oblaki, a zna s prodornim pogledom ujeti tudi vsakdan našega sveta z vsemi težavami, ob katere se spotikamo. Umetnica prepoznavne interpretacije stopa po poti, ki zaradi njenih iskanj ni najlažja. »A to sem jaz!«
Umetnost vam je bila položena v zibelko, a od kod prihaja vaš glas?
Veliko ljubezni do likovne umetnosti sem dobila od mame, spominjam se prizorov iz otroštva: kako se ti to vpije v žile, kakšna gobica si v otroštvu, če ti nekdo pokaže lepoto v tistem, kar te zanima. Spomnim se nekega vrta, kjer sva bili večkrat, na katerem je bilo razstavljenih ogromno skulptur: kot majhna sem to doživljala kot pravljico, kot čaroben svet! Mami me je veliko učila, tudi risanja, a najpomembneje je bilo, da mi je privzgojila, pričarala odnos do umetnosti, do sočloveka. Da vidiš, čutiš, zaznavaš, da ti ni vseeno. Sploh ni nujno, da je znanje največji in najpomembnejši del; tudi z intelektom je enako: kaj ti pomaga biti intelektualec, biti sposoben, če ni nobene morale, etike, duhovnosti?
Od kod torej glas?
Saj glas, petje je tako, kot bi pripovedoval, glas je močna stvar, vibracija. Spet grem lahko na začetek: kadar ti starši berejo, je v glasu veliko interpretacije, še več, kadar ti pojejo, je to neko božanje. Vedno bolj verjamem v moč glasbe, glasu, v moč, ki jo daje ljubezen. Zelo težko je biti odprt in iskren, ker si razgaljen. Čustva imajo velik prostor v glasbi, glasba pa je del vsakega pomembnega življenjskega trenutka, kot da je nujna – od nekdaj. Nikoli pa se nisem pretirano našla v tem, da bi zabavala ljudi, čeprav zelo cenim sposobnosti pevcev, ki znajo narediti totalen žur in osrečijo ljudi.
Vaša interpretacija, ki tako očara, torej pomeni prelivanje palete občutkov, ki ste jih občutili, živeli pri soljudeh? Ste zato prepričljivi?
Ja, paleta občutkov, ki jih izražam z glasom. Vesela sem, da sem prepričljiva, da napredujem z vokalom. Vem, kako delam: ko sem se v nekem obdobju začela bolj pačiti, sem se, ko sem se videla na fotografijah, sama sebi zdela hecna – a sem samo bolj izražala občutke.
V vašem življenju se ves čas prepletata dve ljubezni, ves čas ste ujeti med glasbo in slikarstvo – kje ste zdaj?
Zdaj sem popolnoma v glasbi, zelo malo slikam. Ker tečejo stvari podzavestno: zelo racionalno sem se lotila ustvarjalnega procesa in se marsičesa naučila. Včasih je težko, saj je ustvarjanje bolj področje čustev, prodati »sebe« pa področje racia, kar je shizofreno (nasmeh), če si sam svoj maser, sam svoj menedžer, piar … Ja, ljudje v glasbeni industriji imajo nekakšne kvadratne poglede, kot da obstaja pet poslovnih modelov za trženje glasbe – slabo mi je, kadar slišim take ozke misli, ne glede na to, ali mi to reče prijatelj, založnik ali nekdanji direktor za intelektualno lastnino. Založbe diktirajo, kaj naj ustvarjalec počne, zgolj glede na tržna merila, dobro vodena umetniška avtonomija pa je po mojem mnenju tisto, kar je avtentično, seksi in je tudi tržno.
Vi si ne pustite diktirati, kaj in kako boste peli – imate srečo, da sodelujete z bratom Galom.
Imam srečo in prav noro hvaležna sem za brata, za soumetnike, a verjetno to ni samo sreča. Sam nekaj pustiš ali ne pustiš, sama ustvarjam tudi s fantom, Žigo Rangusom, ki je glasbenik in producent, podpora partnerja pa je seveda neprecenljiva. Res je, ni veliko angažiranosti v moji glasbi, skušam jo posredovati z interpretacijo, recimo tudi v pesmi Gozdovi, ki sem jo delala z Olivijo. Nimam še samostojnega albuma, trenutno sveža plošča Časovne skice je projekt, ki sva ga naredila z Borutom Činčem, in je meditativna (nasmeh).
Zadnja pesem Kakor da se nič ni zgodilo je čudovita, dotakne se srca.
Naredila sva jo z Galom, ja, lepa je.
Ob tej pesmi sem začutila, da ljubite in ste ljubljeni.
Ja, saj to sem želela povedati, pa sem, kot po navadi, malce zmedena. Ljudje, ki jih imam, me podpirajo – fant, brat, družina, prijatelji. In glasbeniki, s katerimi sodelujem – Žiga Golob, Dejan Lapanja, Gašper Peršl, Rok Vilčnik, ne znam si predstavljati, kako bi bilo brez njih. Tudi če je človek največji samotar, se ne more uresničiti brez drugih ljudi, toda če bi želela veliko zaslužiti s svojo podobo, bi se morala dokaj drugače obnašati. Pomembnejša se mi zdi moja umetniška avtonomija.
