Ko je bil namreč še kardinal Jorge Mario Bergoglio, je skupaj s sodelavcem Abrahamom Skorko napisal knjigo o smiselnosti celibata, in namignila sta, da bi se lahko spremenilo pravilo, po katerem morajo biti vsi duhovniki samski in vzdržni. Od izida knjige je dobri dve leti, Bergogliu se takrat ni niti sanjalo, da bi lahko kdaj kandidiral za papeža, saj je bil Benedikt XVI. pri dobrem zdravju, sam pa se je tudi nezadržno bližal osemdesetim. Problem celibata torej prihaja skozi velika vrata, saj je zanimanje za duhovniški poklic čedalje manjše, spolnih škandalov pa najbrž ni več kot nekoč, le da danes o njih kaj zvemo – o novih in starih, celo zelo starih.
Eden od razlogov, zakaj je sveta Hildegarda ustanovila svoj samostan (in to tako dramatično, da je svoje sestre preprosto odpeljala v gozd in so tam nekaj časa spale na prostem), je bil zelo posveten: ženske in moški so namreč živeli v skupnem samostanu, čeprav seveda ločeno. Gospodje so na skrivaj zahajali k nunam in jih nadlegovali, Hildegarda se je pritožila, prior pa je avtoritativno odvrnil, da so za vse krive one, grešnice, ker samostanske brate pač izzivajo.
Hildegarda je živela v času (11.–12. stoletje), ko se je celibat v Katoliški cerkvi dokončno ustalil, krščanstvo pa do konca razklalo na vzhodni pravoslavni del in zahodnega katoliškega, ki je podložen papežu. Eden od sicer obrobnih, a prav tako pomembnih razlogov za razkol je bil tudi celibat.
Verniki so proti celibatu
Nič čudnega torej, če je trenutni medijski hrup okrog novega papeža namenjen predvsem spolnosti zunaj in znotraj Cerkve. Gre seveda za kontracepcijo, do katere ima Cerkev odklonilen odnos (razen do naravnih metod, ki povzročijo marsikatero neželeno nosečnost), in za celibat. Še preden so papeža uradno ustoličili, se je že slišalo, da je naklonjen kondomom, predvsem zaradi spolno prenosljivih bolezni. Preprečevanje nosečnosti je torej le kolateralna škoda. Do odprave celibata je za zdaj zadržan, to pa ne velja za številne kritike Katoliške cerkve znotraj Cerkve in zunaj nje. Oglašajo se odpadniški teologi (med njimi je nenavadno veliko žensk) pa tudi duhovniki in celo kardinali (britanski O'Brien se je odkrito opredelil proti celibatu), na plan prihajajo raziskave o življenju duhovnikov in željah vernikov, svoje prispevajo seveda časopisi, ki se gredo svoje lastne raziskave (tudi v Jani ste lahko že večkrat brali o celibatu in duhovnikih, ki so izstopili iz Cerkve in imajo družine). Nemški tednik Stern se je pred nedavnim na široko razpisal o celibatu (v tekstu Ljubim Boga in žensko), predstavljenih je bilo nekaj duhovnikov, ki so se zaradi družine odpovedali božji službi, še veliko več pa je anonimnih zgodb župnikov, za katere je celibat prehuda preizkušnja in ki priznavajo, da živijo v partnerstvu. V javnosti prevladuje mnenje, da naj se celibata držijo tisti, ki si to želijo, prisila pa naj ne bi bil. Tudi papež Frančišek je v svoji knjigi o celibatu zapisal: »Gre za vprašanje discipline, ne vere.« Strogost discipline pa je mogoče spremeniti.
