Časi, ko se mu je razdeljevanje brezplačnih obrokov zdelo super, a si je predstavljal, da ponje hodijo le tisti, ki imajo težave z alkoholom, so za vedno minili. Je brezposeln. Na mesec dobi 254 evrov. Za položnice je, za hrano ne, pravi. Socialna kuhinja je njegova edina pot iz stiske.
Še leta 2011 so v njej razdelili povprečno 440 obrokov na dan, danes jih okoli 600. Ljudi, ki si ne morejo več privoščiti človeškega dostojanstva, je iz meseca v mesec več. »Dajte nam mir, lepo vas prosim! A nismo že dovolj ponižani?« v prostor zareže oster glas ene od upravičenk do brezplačnih kosil. Socialna kuhinja je dovolj na očeh že sama po sebi. Odkar se je nedavno preselila, stoji blizu mestnega središča in avtobusnih postaj, zato je lažje dostopna za ljudi iz vseh predelov Maribora, a je žal na zelo prometni ulici, stisnjena med trgovine in nasproti stanovanjskega naselja.
»Reveže pustijo stati zunaj. Kakor da niso dovolj ponižani že, ker so ostali brez službe, zdaj nimajo še kje jesti,« nas pred bloki na drugi strani cesti spontano ogovori ena od naključnih mimoidočih. Vsak dan jih gleda, ko stojijo na pločniku in čakajo, da bodo prišli na vrsto za vstop v majhen prostor. In še zdaleč ni edina, katere pogled jih na mah opazi. »Žalostno. Zelo žalostno. A, žal, resnično,« ogorčeno sklene in se, odkimavaje z glavo, odpravi naprej.
Kaj je hujše, revščina ali sram?
Težko se je sprijazniti, da ne zmoreš več poskrbeti zase. Da nimaš niti za osnovno prehrano. Da si prisiljen sprejeti pomoč. »Kadar ni gneče, lahko skozi okna opazujem ulico. Pogosto vidim ljudi, kako gredo naprej, se ozrejo noter, se obrnejo in pridejo nazaj,« z vzdihom razloži Valentina Valenčič. Tudi njej na začetku ni bilo lahko, pa čeprav stoji na drugi strani pulta. »Zelo hudo je bilo. Hrano delim s srcem. Prizadelo me je. Doma sem nenehno govorila o tem.« Ona je lahko, večina tistih, ki obrok prejme iz njenih rok, o svoji stiski ne zmore spregovoriti. Kljub gospodarski in finančni krizi, visoki brezposelnosti in vse nižjim prihodkom je revščina pri nas še vedno osebni poraz, ki ga spremlja občutek sramu. Močan je. Tako zelo, da marsikateri izmed okoli tisoč mariborskih upravičencev do brezplačnega obroka praga socialne kuhinje tudi prestopi ne.
»Ne pridejo zaradi ponosa in dostojanstva, nekateri imajo še zadnje 'prihranke'. Ne denarnih, le možnost, da se znajdejo kako drugače. Do zadnjega se bojujejo, da jim ne bi bilo treba pristati na socialno kuhinjo,« razloži Ljubomir Gagič iz Centra za socialno delo Maribor, ki koordinira projekt socialne kuhinje.
V njej ne more jesti vsakdo. Do obroka so upravičeni ljudje z odločbami o denarni in socialni pomoči, na primer brezposelni, vojni veterani, upokojenci, ki nimajo več kot 449 evrov pokojnine. Gospa, ki se ne želi predstaviti, je delovna leta preživela v Staninvestu. Ko danes plača najemnino za stanovanje in stroške, ji za preživetje ostane okoli sto evrov na mesec. »Imam 422 evrov pokojnine. Težko je, ko pomisliš, da si za to delal vse življenje,« se grenko nasmehne in v torbo pospravi posodo s hrano. Osemdeset odstotkov tistih, ki prihajajo, hrano odnese domov. »Ni mi neprijetno priti. Zakaj bi mi bilo?«
