Doslej je bila gradbena baronica, kot so jo oklicali nekateri, vajena vrhov, mnogokrat je delovala ošabno, nedostopno in hladno. Prava vodja, ki ve, kaj dela, in si ne pusti soliti pameti. Ni marala mevž in tudi sama je bila vedno vse prej kot to. Nikoli ni kazala čustev, zato so zdaj njene solze na sodišču ob priznanju krivde za mnoge presenečenje. A prišle so prepozno. Za opeharjene delavce sta dve leti izrečene zaporne kazni pljunek v morje. Slovenska javnost se lahko sicer za trenutek naslaja ob pogledu na poklapano Hildo v roza trenirki, vklenjeno v lisice, vendar mnogi ob tem ne doživljajo katarze.
Vedno je bila zelo ambiciozna, totalna karieristka, po rojstvu vsakega od treh sinov se je že po treh mesecih vrnila na delovno mesto. Hlepela je po uspehu, imeti še več in več – nikoli ji ni bilo dovolj. Vsekakor si je znala utreti pot navzgor – in v Sloveniji to očitno najlažje storiš politično oti. Bila je prodorna krščanska demokratka, delavna do skrajnih mej – menda celo zelo sposobna. Najbrž je naredila v svoji karieri tudi kaj prav. Pozabljamo namreč, da je bil Vegrad pred njenim prihodom v zelo slabem stanju, in ko ga je popeljala na vrh, so jo mnogi slavili in prištevali v družbo najuspešnejših menedžerjev v državi.
To so bili časi, ko je še dajala intervjuje in v njih sadila rožice: »Če bi imela veliko denarja, bi zgradila stanovanja za vse tiste slovenske družine, ki živijo v nedostojnih razmerah za človeka.« Kako naj ji po vsem še verjamemo, da je želela narediti našo deželo spet lepo, kot je dejala pred leti? Tožilec Stanislav Pintar je dan pred izrekom kazni dejal, da bo predlagal dveletno zaporno kazen ob njenem popolnem priznanju in resničnem obžalovanju. Kako pa bodo preverili, ali Hilda resno misli in se resnično kesa? S poligrafom ali kar s pojočo travico?
Hildi pač težko kdo zaupa, danes ji težko kdo še verjame. Ob njenem priznanju, obžalovanju in kesanju večina odkimava z glavo. Za navadnega, naivnega državljana je tudi nedoumljivo, kako se lahko gospa, ki ima že toliko masla na glavi in potem ko so ji v zadevi Čista lopata že dosodili leto in dva meseca zapora ter 10.000 evrov kazni, po vrhu vsega še zaplete v sumljive posle, ki dišijo po trgovanju s tujimi delavci, za Termoelektrarno Šoštanj. Ji res nikoli ni dovolj ali jo že stiska za denar? Menda so njeni žepi prazni in tudi na sodišču so sklenili, da odtujenega denarja iz blagajne vzajemne pomoči ni pospravila v lastno malho.
Mama, kaj se greš?!
Grobarka Vegrada še vedno zatrjuje, da je hotela rešiti podjetje in da v tej umazani igri ni delovala sama. Odločitve so po njenih besedah sprejemali ljudje, ki so bili v podjetju na pomembnih položajih in so imeli svoje naloge, za katere so bili dobro plačani. Danes, ko je treba prevzeti odgovornost, pa bi bili radi vsi tajnice in sekretarji, je dejala. »Osebno se nisem okoristila niti za evro in težko razumem, da sem zdaj za vse kriva samo jaz. Tudi za dogodke, o katerih nisem vedela nič.« Hilda torej le čuti delček krivde. Ampak ni prvič, da se dojema kot žrtev, to smo lahko opazovali že večkrat – tudi ob njenem mučnem nastopu v oddaji Pogledi Slovenije pred slabimi tremi leti, ko je imela priložnost pojasniti marsikaj, si morebiti prigarati kakšno pozitivno točko, pa je na papirju pred sabo le risala neke črte in križce ter ponavljala ene in iste fraze. Na vprašanje voditelja, ali gre zvečer mirno spat, je mencala o tem, da ji je hudo zaradi vseh laži in medijskega linča. Da se nihče ne vpraša, kako je ob vseh natolcevanjih o njej (tudi o tem, da se ločuje) njej sami in njeni družini.
Zdaj pa se sprašujemo mi, kako da ob svojem ravnanju prav ona ni imela v mislih posledic za svojo družino.
