Miha je bil zdrav in živahen deček, ko je pri dveh letih in dveh mesecih začel med hojo izgubljati ravnotežje. Obiskali so zdravnika. Minili so trije kratki, a za njegova starša neopisljivo dolgi dnevi. Devetnajstega novembra 2009 sta izvedela diagnozo. Tega datuma Matej Zupan in njegova žena Urška ne bosta pozabila nikoli. Njuno življenje se je spremenilo v čas pred njim in čas po njem. Kajti Miha je imel možganski tumor. Velik štiri centimetre.
»Ko vprašaš zdravnika, ali je mogoče, da bo tvoj otrok umrl, in ti odgovori z da, se ti podre svet,« se danes spominja dni, ki so bili zanj kakor »skok v črno luknjo«. Nemočen je začel brskati po spletu. In po treh dnevih odnehal. Kar je zvedel, je bilo pretežko zanj. Temačna statistika ga je razjedala in mu jemala moč. Ni je hotel poznati. Poznavanje informacij je prepustil zdravnikom in sklenil, da bo to, kar je njegov otrok takrat najbolj potreboval – ljubeč oče, ki mu je sposoben biti v oporo.
Preteklo je novih šest dni. Bliskovitih, a za Mihova starša srce parajočih. In potem operacija. Štiri ure, ko je njun sin ležal na mizi pod rokami nevrokirurga Seyeda Yousefa Ardebilija, so bile polne negotovosti. Nihče ni mogel napovedati izida operacije. In nihče, kaj se bo dogajalo po njej. »Kirurg je prišel in povedal, da je tumor odstranjen. Nobenega lažnega upanja. Povsem korektno.« In spet novi dnevi čakanja. Histološki izvidi so prinesli nov strah in novo tesnobo – v tumorju so našli maligne celice. Družina Zupan se je manj kot štirinajsti dni po prvi diagnozi spoprijela še z drugo: anaplastični ependimom. Napoved ni bila spodbudna.
Vrniti dar
Leto 2010 sta zakonca preživela na hematoonkološkem oddelku pediatrične klinike. Ob sinu sta bila, ko so ga zdravili s kemoterapijo. In 31 dni, ko so ga obsevali in ga za to vsak dan znova uspavali z narkozo. »V letu zdravljenja smo videli vse. Na tem oddelku ima vsaka postelja svojo zgodbo. Žalostne in srečne konce.« Vendar Urška in Matej Zupan nista trepetala le za življenje bolnega sina, kar najbolje sta morala poskrbeti tudi za starejšega, katerega vsakdan se je z bratovo boleznijo prav tako nepovratno spremenil.
»Najprej misliš, da si sam, potem se družina nenadoma začne širiti,« razmišlja Matej Zupan. Sorodniki so jima bili v trdno oporo in tudi na zdravnike in osebje hematoonkološkega oddelka sta se povsem zanesla. Za Mateja Zupana so »verjetno ena prav posebna vrsta ljudi«, čeprav tudi on ne sodi med povsem običajne starše.
Ko se je izkazalo, da je »črna luknja«, v katero je skočil s sinovo boleznijo, »na dnu bela« in se je »bog odločil, da naš Miha ostane z nami«, ni poskušal takoj pozabiti na vse, kar je preživel v preteklem letu, in užiti čim več srečnih trenutkov le z družino. Pediatrični kliniki je hotel vrniti, kar sta z ženo dobila, ko so jima »podarili čas«, ki ga lahko preživita s svojim sinom.
Nikoli ne smeš obupati
Mesec dni zatem, ko je postal predsednik Glasbene mladine Slovenije, je potrkal na vrata Biserke Marolt Meden, poslovne direktorice pediatrične klinike in predsednice uprave Ustanove za novo pediatrično kliniko v Ljubljani. Ker se je investitor, ministrstvo za zdravje, pri načrtovanju klinike odločil, da nima denarja ne za ureditev prostora, v katerem bi lahko male bolnike z magnetno resonanco preiskovali v narkozi, ne za nakup potrebnih aparatov, so ga morali zbrati sami. Najprej za magnetno resonanco in potem za adaptacijo prostorov, zmanjkalo pa jim ga je za nakup aparata za spremljanje življenjskih funkcij otrok, ki jih morajo pregledati v narkozi, četudi je teh veliko. In ne, ne morejo si ga kar tako sposoditi na kakšnem oddelku, saj mora biti prilagojen za delovanje ob magnetu, sicer ga ta uniči. Denar so morali zbrati tudi zanj.
Pobuda Mateja Zupana, da priredi dobrodelni koncert klasične glasbe v avli pediatrične klinike »za karkoli, kar potrebujejo«, je tako prišla kot naročena. Le da so bili njegovi načrti veliki. K sodelovanju je želel pritegniti odlične mlade glasbenike, zlasti štiri: hornista Andreja Žusta, prvega Slovenca v vrstah slovitih berlinskih filharmonikov, kontrabasista Iztoka Hrastnika, člana dunajskih filharmonikov, violinistko Tanjo Sonc, absolutno zmagovalko prestižnega tekmovanja Johannes Brahms, ki trenutno študira in igra v Švici, ter flavtistko Evo-Nino Kozmus, edino slovensko zmagovalko na tekmovanju Evrovizijski mladi glasbenik 2010 na Dunaju, ki študira v Franciji.
