»Kako pride dojenček v trebuh?« »Zakaj se teta in stric na televiziji slačita?« »Zakaj fanti lulajo stoje?« »Ali lahko tudi jaz naredim otroka?« »Zakaj imaš tam spodaj dlake?« In seveda tisti grozno zoprni trenutek, ko ugotovita, da so se med »akcijo« v spalnici odprla vrata. Otroci imajo cel kup vprašanj, ki se jih starši navkljub poplavi spolnosti okoli nas še vedno bojijo in se jim izogibajo. Pa se jim ne bi smeli. Ko bodo otroci zrasli v najstnike, bo za spolno vzgojo že prepozno. Čas za zdravo in odgovorno popotnico, ki smo jo otrokom dolžni, se namreč začne mnogo prej in marsikateri straši ga za vedno zamudijo.
Otroke učimo vsega – kako jesti in hoditi, kako se postaviti zase, kako premagati strah, kako si zavezati vezalke, kako uporabljati računalnik. Učimo jih delavnosti, olike, branja in računanja. Učimo jih, kaj lahko pričakujejo od sveta, razlike med prav in narobe, učimo jih, kako daleč lahko sežejo. A ko pride do telesnosti in seksa, zardimo, zamrmramo nekaj o »si še premajhen« in spremenimo temo. A dejstvo je, da so otroci tudi spolna bitja in da se bodo o spolnosti poučili prej ali slej. Če jim o tem ne bodo razložili starši, bodo izvedeli drugje. Ponavadi tam, kjer bo to zanje najslabše.
Spolno vzgojo prepuščamo »cesti«
Naj bo ta spletna ali dobesedna, saj so prvi vir informacij o spolnosti tudi za majhne otroke internet in prijatelji v šoli ali vrtcu. Večjih raziskav na to temo žal ni, kar že samo po sebi veliko pove; manjše, narejene za seminarske in diplomske naloge, pa dajejo kaj žalostno sliko. Eno takih je za svojo diplomsko nalogo naredila Suzana Fridl, in sicer je anonimno anketirala 300 ljudi. Večina jih informacij o spolnosti ni dobila v družini, zato so jih iskali drugje. Kar 11 odstotkov moških je kot pomemben vir informacij navedlo erotične in pornografske filme, ki pa, kot vemo, oba spola prikazujejo zgolj kot spolni objekt in seksualnost oropajo vse intime, čustev in ljubezni, pa tudi spoštovanja. Če jih pretirano gledajo, imajo težave tudi odrasli, kaj šele otroci in mladostniki. Izkazalo se je še, da tudi majhni otroci prvič pridejo v stik s spolnostjo v medijih, in ne v pogovoru s starši. Anketiranci so o spolnosti celo najmanj izvedeli v družini, saj starši spolno vzgojo prelagajo na inštitucije, medije, vrstnike in podobno. Anketa je pokazala tudi to, da spolna vzgoja, ki jo mladi dobijo v današnjem času, sicer pomaga pri razumevanju spolne anatomije in fiziologije, nič kaj dosti pa ne pove o občutkih in čustvih ob spolnem odnosu, o čustvenih in psiholoških spremembah, ki jih prinaša spolno dozorevanje, o etiki in duhovni razsežnosti, skratka, o pravi intimi. Da se starši ne morejo in ne smejo pri tako pomembnem vidiku vzgoje zanašati na inštitucije, kažeta tudi seminarski nalogi z mariborske in ljubljanske pedagoške fakultete, ki so ju študentke naredile v vrtcih. Večina vzgojiteljic namreč trdi, da otroci od doma ne prinesejo dovolj znanja o spolnosti glede na njihovo starost, obenem pa se je izkazalo, da tudi številne vzgojiteljice niso najbolje poučene, kakšne teme so za otroke različnih starosti primerne in kako se o njih pogovarjati. Nasploh je ta tematika v vrtcih popolnoma prepuščena vzgojiteljicam.
