Do pravih stvari v življenju, stvari, ki štejejo in imajo resnično vrednost, nikoli ne prideš po lahki poti. Pot do njih je vedno zavita in nemalokrat prežeta z veliko bolečine, prelitimi solzami in globokim hrepenenjem. To še kako dobro vesta mlada zakonca Urša in Mitja Tonkli iz Slovenskih Konjic, nekaj čez trideset jih imata, par, ki je skupaj že celo večnost, kot pravita sama. Razumeta se, našla sta se, duši dvojčici. Mislila sta, da je vsa sreča tega sveta njuna. Dokler … Dokler nista spoznala, da ne moreta imeti otrok.
Če ne gre po naravni poti, si bova pač pomagala z dosežki medicine, sta si bila enotna in že leta 2005 začela s prvim postopkom umetne oploditve. Takrat ni uspelo, drugič tudi ne. Za njima je kalvarija osmih neuspešnih poskusov. Pripovedujeta, da sta bila od vsega tega neizmerno utrujena, psihično in fizično. Vse tiste vožnje v Ljubljano, ure čakanja na kliniki, velik stres za Uršino telo zaradi vseh dodanih hormonov, ki naj bi ji pomagali zanositi. Najhujše od vsega pa je bilo vsakomesečno čakanje na moder plus na hitrem testu nosečnosti, ki bi potrdil težko pričakovano nosečnost. Ta njuna bitka za spočetje novega življenja je postala skorajda obsedenost. Poskusila sta čisto vse, kar je bilo v njuni moči. Obiskala sta tudi različne zdravilce in bioenergetike. Neuspešno, Urša ni zanosila, njuna denarnica pa je bila tanjša za nekaj tisočakov. Ko sta uvidela, da to ne pelje nikamor, sta se zakonca, ki sta imela srečo, da sta se med kalvarijo še bolj povezala, usedla, pogovorila in odločila, da otroka posvojita. Že na začetku zbiranja informacij o tem pa sta naletela na veliko oviro. V Sloveniji tako rekoč ni otrok za posvojitev.
Po otroka v črno Afriko
Ugotovila sta tudi, da Slovenija nima podpisanih mednarodnih pogodb za posvojitve, izjema sta le Rusija in Makedonija. Odločila sta se, da svojega otroka poiščeta v Afriki, saj je tam veliko sirot in je dober občutek, če lahko komu pomagaš do boljšega življenja. Vse potrebne dokumente sta morala overjati in pot do tega je bila zelo dolga, saj Gana ni podpisnica Haaške konvencije, zato so vse overovitve potekale prek ministrstev in ambasad v Gani, Italiji ter Sloveniji.
Stopila sta v stik z Barbaro Bizovičar, Slovenko, ki živi in dela v Gani. Prek nje sta se spoznala z gospodom in ta jima je obljubil pomoč pri posvojitvi. Takrat sta mislila, da imata srečo, saj je gospod večkrat potoval v Slovenijo in se je oglasil tudi pri njiju. Pisalo se je leto 2009. Kmalu po svojem obisku jima je sporočil, da ima zanju deklico, staro leto dni, ki še živi pri družini. Ker pa je družina zelo revna in imajo veliko otrok, bi jo radi oddali v posvojitev. »Bila sva presrečna, kupila sva letalski vozovnici in se začela pripravljati na pot,« se spominja Urša. Potem pa šok! Tri dni pred načrtovano potjo jima je posrednik sporočil, da starši deklice ne želijo več dati v posvojitev, ampak pride v poštev samo rejništvo. Kaj pa zdaj? Urša in Mitja sta sklenila, da se kljub temu odpravita v Gano. Mesec in pol je ganski znanec urejal stvari za posvojitev novega otroka. Vsaj mislila sta tako. Še enkrat se je prižgala iskrica upanja, gospod naj bi »našel« novega otroka. Izkazalo se je, da družina ne želi urejati zadev prek socialne službe, kar je pogoj za uraden postopek posvojitve. »Postalo nama je jasno, da želijo vsi samo zaslužiti, zato sva temu početju naredila konec,« opozarja na zvijače raznih »dobrotnikov« Mitja.
