Kaj se mora zgoditi, da mlad fant sredi zabave reče Dost mam! in se vrže skozi okno iz dvanajstega nadstropja? Da osemnajstletnik skoči pod vlak, kot je to pred njim storil že njegov oče? Da se dvajsetletnik obesi na svoj rojstni dan? Vsi aktivni fantje, obkroženi s prijatelji, brez opaznih problemov. Odgovor je – nič kaj dosti. A vsak, ki še nosi v spominu najstniška leta, ve, kako boleči so lahko takrat vsakodnevni porazi. Nesrečna ljubezen, neuspeh v šoli, pomanjkanje smisla.
Najpogosteje so mladi roko nadse dvignili v drugi polovici 90. let prejšnjega stoletja, ko je bil delež mlajših od dvajset let med samomorilci večji od 5 odstotkov. Po letu 2005 je bil ta delež vedno nižji od 2 odstotka. Do leta 2010, ko je znašal 2,9 odstotka. Delež mladih v statistiki samomorov v Evropi se v zadnjih letih povečuje, kar še posebej zbuja skrb. Ne gre pa le za samomor, temveč tudi za samomorilne misli in samomorilne poskuse, ki jih je med mladostniki precej več kot dejanskih samomorov, po nekaterih raziskavah celo dvajsetkrat več. Nanje moramo biti še posebej pozorni, saj približno vsakemu desetemu, ki je poskušal narediti samomor, kasneje to tudi uspe.
Dekleta o samomoru več razmišljajo, fantje gredo večkrat do konca
Raziskava med slovenskimi srednješolci izpred dobrega desetletja je pokazala, da je kar 31,1 odstotka fantov in 45,1 odstotka deklet že razmišljalo o samomoru, 6,8 odstotka fantov in 13,5 odstotka deklet v starosti od 14 do 19 let pa je samomor že poskušalo izvesti. A čeprav dekleta o samomoru večkrat razmišljajo, ga naredi več fantov. Kar štirikrat več. Stroka podaja številne razlage, zakaj je tako. Ena od njih pravi, da gre pri dekletih za izražanje stiske, bežanje pred slabimi občutki in sprostitev napetosti, to vse dosežejo s samomorilnimi mislimi in poskusi. Ti so zato pogosteje kot ne klic na pomoč. Fantje pa stres sproščajo že prej in navzven, z delikvenco in nasiljem. Samomor je torej resna odločitev, zadnji korak, ne pa način, kako stvari spremeniti. Verjetno tudi zato dekleta izbirajo oblike, kjer je še možnost, da jih rešijo (npr. uspavalne tablete), fantje pa v večji meri izbirajo bolj zagotovo smrtonosne metode, kot so obešanje ali strelno orožje. Samomorilne misli in vedenje se sicer praviloma začnejo pojavljati po dvanajstem letu, vrh v mladostniški dobi pa dosežejo med 14. in 18. letom.
Različni problemi, enaki občutki
Dr. Nuša Konec, spec. soc. med., predstojnica oddelka za socialno medicino in promocijo zdravja na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje, se z vprašanji o samomoru srečuje pri svojem delu svetovalke na spletni strani www.tosemjaz.net. V lanskem letu so na njej prejeli 129 vprašanj mladostnikov, ki izražajo najtežje stiske. 32 se jih je nanašalo na razmišljanje o samomoru. V večini so jih zastavila dekleta. Vsebina teh spletnih vprašanj je raznolika, imajo pa tudi veliko stičnih točk. »Ena takih stičnih točk so občutki in razpoloženja, ki jih opisujejo mladi. Čutijo se osamljene, prazne, brez cilja, prestrašene, neuspešne, nezanimive, neopažene, žalostne, poražene, zasmehovane s strani vrstnikov,« razlaga dr. Konec.
